Dušan Durković

Dan ne obeta nič posebnega zato nas ob 11ih pošljejo na razmočen štart. Sonce se nakaj trudi, da bi našlo kakšno luknjo skozi oblake in mu uspeva ravno toliko, da razdraži organizatorja, ki sestavi 50km dirko na ravnini proti jugu. Glede na razmere si nihče ne upa v zrak, zato pobudo v svoje roke vzame Jože in požene svojega Enzota v zrak med prvimi. Celotna ekipa je dobro pripravljena, eni meditirajo, drugih se je dotaknil Maradona in letijo z nogometnimi nogavicami, tretji sanirajo stare poškodbe, nekateri pa delajo analize in statistike ter preverjajo opremo. Pogoji za letenje so res neverjetni, iskanje minimalnih dviganj v temi in v družbi 150ih pilotov, niti ne spominja na kakšno tekmo, ampak bolj kot boj za vsako drobtinico kruha.

Ja, navdih za te sposobnosti sem dobil v prvih dneh, ko smo obiskali muzejsko vasico poslednjih indijancev “Quilmes” v sosednji dolini. Po njih so poimenovali tudi eno izmed pivovarn, zato še toliko bolj čutimo to povezanost 🙂

Ja, zadnjič sem mogoče res pretiraval s tistim plesom (tudi mimovozeči so čudno gledali) in očitno sem nekaj zaj… ker tukaj ponovno dežuje 😀 Rajši ne bom poskušal zadeve popraviti, da ne bo slučajno še slabše, očitno so indijanci več plesali za dež, kot za termiko.

Po jutranjem zajtrku smo pripravljeni, da gremo na štart tako kot dneve prej. A žal tik pred odhodom javijo, da bo zaradi popoldanskih neviht tekma odpovedana. Vsak po svoje se zorganiziramo – Jože, Rok, Miha, Marly in Misty se odločijo, da gredo malo poletkat, medtem ko se midva z Jurijem odločima, da ostanema v hotelu in se malo odpočijema. Dan se izkaže za enega boljših do sedaj in piloti so jezni, da so tekmo tako hitro odpovedali. Sledi malo slabe volje. Mi pa se s tem sprijaznimo, tako da gremo na pokušino njihovega najboljšega sendviča v mestu imenovanega Milanesa in naš dan se tako ob skupnem druženju vseeno zapiše kot še en super dan v Argentini.