A še pomnite tisto zimo med letom 2019 in 2020? Saj veste, takrat ko ste si še planirali izlete in potovanja ter morda razmišljali o nakupu stanovanj, hiše ali novega avta. No, jaz sem bil tudi tak. Ves zagret od pričevanj Primoža Suše o 500 kilometrskih preletih v Braziliji sem si zabičal, da bo 2020 leto, ko to odčrtam iz seznama (ki ga sicer sproti popravljam in hkrati ignoriram, ampak to je zgodba za druge čase). Potem pa je nekdo hotu jest župo iz netopirja in ostalo je zgodovina.
Dobro leto kasneje z mikročipom v rami si rečem, da 2021 pa grem in tud če gre vse v maloro. Sicer je bolj ali manj vse šlo v maloro, ampak Primož Suša, Tom Slejko, Andrej Erznožnik Erzo, Stanislav Bajt Mega in moja malenkost si nismo pustili vzeti tega kančka normalnosti in dali žezlo v ogenj za Sertão v Braziliji v prvi polovici oktobra. Kakšne tri tedne pred odhodom še nismo imeli resne potrditve od organizatorja Fly With Andy, da se bo projekt sploh izpeljal, ampak naposled smo le dobili zeleno luč, nabavili čist predrage letalske karte (Erzota še danes boli), se skregal na šihtu za dopust in odpeketali čez Atlantik v južno hemisfero.
Taktika je bila sledeča: priletiš v Fortalezo na soboto, fantje te poberejo in peljejo v mesto Caico, naštimaš budilko ob 4:30 in greš spat ob 21:00, zajtrkuješ ob 5:00, na letališče prideš ob 5:45, opremo in urinalni kondom/plenice zrihtaš do 6:15, ob 6:30 si pripravljen za štart na vitlo, do 7:00 hočeš štartat, pristat hočeš ob 17:45, fantje te poberejo v roku pol ure tud če si bogu za nogo, spiješ par pirov, prespiš v nekem slabem hotelu na poti nazaj v Caico kamor prispeš še podnevi, če je vse posreč. In to ponoviš 5-krat, potem pa te peljejo nazaj v Fortalezo, greš nazaj domov v mraz, meglo in bedo.
Realnost pa je malce drugačna… Da ne bo tale zapis predolg, bom preskočil podroben opis prvih dvanajstih dni. Veliko se je zgodilo v tem času, od takojšnega curjenja v žbunje po štartu, do prisilnega pristanka med perfektnimi bazicami, do prostovoljnega pristanka na fuzbal igrišče sredi mesta in pet minut predno gre čez ogromen dustdevil, ženitvenih ponudb tik po pristanku, špricanje mimoidočih sredi Ljubljane s solzivcem, par neuspešnih interpelacij v parlamentu do mučnega ležanja v hotelu s perfektnim nebom nad glavo. Ampak če izvzamem sebe iz te enačbe, pa ni bilo tako slabo. Mega je razturavu in dvakrat odletu 300 kilometrov, Tom je pristajal v temi na 280. kilometru, Erzo je veliko plaval v bazenu ampak tudi prebil 200 kilometrov in Primož si je vsaj malce rešu ekspedicijo s 400 kilometri. Naučili smo se par lekcij, in sicer, da je zelo enostavno scurit do trinajste ure, izogibaj se hribov koliko se le da, prepusti se vetru kolikor se le da, odjavi se iz socialnih medijev ter bodi ponižen in leti tud, če gre počasi. In najbolj pomembno, da že s tem, da smo v Braziliji v teh časih, nimamo velik za jamrat. Ampak Slovencl bo pač skoz meu neki za jamrat!
Po mojih dvanajstih neuspelih poskusih je prišel naš zadnji letalni dan. Vetrovna napoved verjetno najboljša do sedaj. Praktično to pomeni bolj jugovzhodna smer in jakost med sedem in dvanajst metrov na sekundo. Na letališču je bilo čutiti več vetra in s tem tudi več nervoze. Prvi grejo v zrak Švicarji in pogled kako skorajda rikvercajo na vitli pomeni, da tokrat ni šale. Koncentracija je na podobnem nivoju kot pred tekmo, vsak v svojem svetu in brez neke zajebancije. Postavim se na štart, Primož še ni pripravljen in mi reče “ti kr pejt”. Potegnem kobro, štrik zategne in sm v zraku. Močan veter pomeni tudi visok šlep in odpnem približno 900 metrov nad terenom, s tem da sem mogoče 100 metrov penetriral v veter. Obrnem z vetrom in gre preko 90 kilometrov na uro. “Muško” si rečem. Švicarji so že kakšnih 15 kilometrov pred mano in jih poskušam ignorirat ter se fokusirat, da ne scurim. Začetni del si jemljem zelo z rezervo in vrtim pozitivne nulce, da ostajam relativno visoko, itak tok piha, da je povprečna med vrtenjem skoraj 30 km/h. Po 30 minutah letenja in 25 kilometrih potegnem prvega jokerja, ko se nizko rešujem iz posušene rečne struge. Tam priklopim steber Švicarjev, ki so sicer skoraj 1000 metrov nad mano. Zelo pomemben psihološki trenutek, res se fokusiram samo na pobiranje ter na višino. Pri sebi si štejem metre: “ok, pober na 300, potem na 400, potem na 500 ” in tako dalje vse do 1000 metrov, ne glede na jakost stebra in ostale. Sam pober se!
Ura je 7:30 in začenjajo se formirat prve bazice, ki olajšujejo letenje do Patuja. Tam dobim prvega zajčka pred sabo. To je Rico, ki je izpadel iz švicarske zasedbe. Še vedno si štejem metre v stebrih, ampak dan se je že toliko naredil, da ga začnem tiščat in si postavljam male cilje na poti. Povprečna hitrost do tega trenutna je 50 kilometrov na uro. Časovno vse po planu. Ampak če sem se kaj naučil v zadnjih dveh tednih, je to kako scurit med 10. in 13. uro ob vizualno perfektnem vremenu. Pri Umarizalu ujamem Ricota, ravno ko se baza dvigne iz tistih dobrih 1000 na slabih 1500 metrov. Lepo sodelujeva in odletiva do jezera Açude Castanhão brez nekih težav ter precej hitro. Švicarski trio Yael, Michael in Dominik so 10 kilometrov pred nama, ampak letijo malce bolj južno, medtem ko midva ciljava na mesto Jaguaribara tik nad jezerom. Tam prvič zares rokne in zvrtim lepo štirico do baze. Rico ostane pa spodaj in se ločiva. Pogled naprej pa predstavlja dilemo. Namreč pred mano je luknja, baze so ali 5 kilometrov bolj južno ali pa par kilometrov bolj severno. Južna linija je predaleč in severna smer mi ni všeč, ker se bojim, da me bo neslo preveč proti Quixadi. Ampak vetru ne gre oporekat in se poskušam držat južnega roba severne linije baz. Po jezeru se malo mučim v suhem, da se poberem, ampak ura je 11:00 in sem že preko 200 kilometrov. Timing v nulo in za nagrado si privoščim energijsko tablico. “Še malo pa bo to moj najdaljši let v Braziliji” se zasmejim.
Fokus štetja metrov se spremeni v štetje kilometrov, naslednja marka je 300 kilometrov ob 13:00. Še vedno sem previden in vrtim tudi relativno šibke stebre, ker res ni težko scurit na tej točki. Švicarji so povečali prednost na južni liniji na dobrih 15 kilometrov, ampak glede na celotno linijo sem malce bolje pozicioniran. Malo pred mestom Quxeramobim se prvič spravim nad 2000 metrov in imam tiste res žmothne lepe bazice pred sabo. “To je to” si rečem in spustim celotno konjenico iz štale. Zdaj gre polni gas med in čez stebre. Gledam inštrument in hočem prebit magično mejo 100 kilometrov na uro, ampak gre samo tja do 98. Hm, če bi še malo A linije potegnu, bi verjetno šlo. Prvič začnem res uživat v brazilskem nebu in kar si zamislim mi uspe, baze primejo tako kot ocenim in stebre hitro scentriram. Ura je 13:00 in sem točno na 300. kilometru. Noro. “Naslednja marka 400” si rečem.
Opazim, da Švicarji popravljajo linijo proti meni in da jih imam znotraj 10 kilometrov. Evo, naslednji zajček pred mano. Brez milosti ženem Enzota. Pri mestu Boa Viagem naše linije konvergirajo, Švicarji so samo še en steber pred mano. Veter malce pojača in običajno na tej točki obrne bolj vzhodno proti mestu Crateus, kar pa ni idealno. Pričakujem ta obrat vetra, Švicarji tudi verjetno, ker rinejo precej bolj na sever od mene. Ampak na srečo veter ostaja jugovzhodne smeri in nas nese direktno proti mestu Nova Russas. To območje pa je znano po popoldanski konvergenci, ki jo vidiš tudi v napovedih. Tja hočeš, če misliš letet konkretno preko 500 km na to smer vetra. Švicarji me malce vabijo na njihovo linijo, ki pa pelje direktno čez eno gorovje, kar pa ni idealno. Imam jih v dosegu in je mamljivo porinit k njim, ker potem ne bi bil več sam. Gledam nebo, gledam hribe, gledam baze in ocenim, da sem v boljši poziciji kot oni in grem po svoje. Minuto po tem, ko neham rinit k njim, mi rokne do baze in obletim tisto gorovje po južni strani tik pod bazam in brez vsakršnega stresa. Švicarje pa splahne nizko čez hribe in kar naenkrat so oni en do dva kilometra za mano, pred mano pa idealna konvergenca, baza na 2700 metrih in če se ti kje lahko Marija prikaže, je to to. Občutki so bili res fantastični in iz samega veselja jim vriskam po postaji. Ura je 15:00 in sem na 400 kilometrih. Druga energijska tablica je konzumirana, v glavi pa odmeva “naslednja marka 500”.
Švicarji počasi priklopijo do mene in skupaj odsurfamo konvergenco preko Nova Russas. Res orgazmično letenje, bazice lepo srkajo, vse je mirno in ti potuješ z 80 kilometri na uro. Zadnje baze so ravno na grebenu pred platojem zahodno od Nova Russas, ki pa je zelo škrt pristankov. Sonce gre počasi proti horizontu in nogice popustijo gas, zdej se gre za čim boljše planiranje. Na suho termiko pomarkiramo še par stebrov in počasi tonemo proti prostranem šavju brez cest. Ura je 16:47 in končno prebijem teh magičnih 500 kilometrov! Utrujenost se pozna zato ni pretirane ekstaze, saj je fokus sedaj na molzenju nulc, ki enkrat primejo enkrat ne. Moje kilaže se začnejo kazat in se malo bolj matram kot ostali. Popravimo smer proti edini asfaltirani cesti in civilizaciji. Z Yael začneva že iskati pristanke, saj je sonce zelo nizko in na tej točki res ne bi rad pristajal v temi. Par sto metrov nad podnom nama še neki rokne in med vrtenjem naju odnaša stran od relativno ok pristankov. Moram priznat da tu postajam bolj nervozen in hočem imet vedno lep pristanek downwind, saj ne moreš letet daleč v veter. Ura je 17:20, še 15 minut do zahoda, zato se odločim, da grem proti zadnjemu travniku pred takim malim grebenom. Veter ni tako močan kot bi pričakoval in na koncu ga uspem lepo parkirat na eno majhno njivo na vrhu tega grebena, ostali pa še kakšen kilometer dlje zraven gostilne. To pa je bila tudi edina moja napaka ta dan se mi zdi. Organizacija dela ko švicarska ura in slabo uro po pristanku že padajo runde. Napori takšnega leta hitro pridejo na plan in po prvem piru doživim izventelesno izkušnjo. Tako da otroci, ne se drogirat, pejte rajš letet za 10 ur!
Naslednji dan se priključim ostalim našim na obali v mestu Canoa Quebrada. Grem na plažo in spijem zadnji Aqua de coco z nogicam v atlantskem oceanu, medtem ko nad mano brišejo tandemi po slavnem klifu. “Lahko bi bilo slabše” odmeva v glavi.
