Jurij Vidic

Pozdravljeni, po pozivu več članov SPT kluba sem se vendarle odločil, da ga napišem. Sicer nisem ravno prepričan, da vas resnično zanima temveč je vaše zanimanje prisotno samo zaradi dejstva, da je v Slo v teh dneh zapadlo kar nekaj snega in se je s tem tudi dejansko pričela prava zima.

Po nagovarjanju in vabljenju kar nekaj naših članov, da se mi pridruži, sem se odločil, da odpotujem v Guatemalo z osebo, ki je pokazala največ zanimanja. Slednja sicer ni padalka se je pa izkazala za zanimivo popestritev mojih preteklih potovalnih izkušenj.

Če se najprej posvetim samo Gvatemali, je vtis precej podoben Mehiki. Prebivalstvo nasploh izredno prijazno, brez težav se vklopiva v njihov način življenja. Ker sva nekaj zamuštrala pri prevzemu rent a car-ja sva se na nadaljno pot podala kar z javnim prevozom. Najprej sva obiskala mestece Antiqua, iznad katerega se je še pred slabim mesecem ponovno aktiviral vulkan, zaradi česar so morali celo evakuirati del lokalnega prebivalstva. Sicer pa mesto namenjeno turistom in v bistvu brez veze. Zanimiva je bila edino pot nazaj, kjer sva doživela in preživela vožnjo z živo pobarvanim avtobusom – autentiqal bus,  kjer smo se vsi držali z obemi rokami, ko se je vozniku čist odpeljalo. Majster ga je na polno krivil čez ovinke in prehiteval osebne avte kar po zunanji strani ovinkov. Sodu je izbilo dno, ko smo se ustavili na eni od postaji za 10 min odmor in je moral sprevodnik oz. strokovni spremljevalec podložiti gumo z lesenim »klocnom«, ker očitno ročna zavora ni delovala.

Sledila je pot v Chiquimulo kjer sem se udeležil 7 dnevnega tekmovanja Open Chiquimula 2023 (več v nadaljevanju).

Po tekmovanju sva padalo in odvečno prtljago prepustila zanimivemu in vedno nasmejanemu Andresu. Slednji nama jo je odpeljal v Gvatemala city, kjer se nama je 3. februarja zaključilo nadvse zanimivo potovanje. Pot nadaljujeva z ročno prtljago z nočnim avtobusom v mestece Flores, preko katerega obiščeva nacionalni park Tikal. Park z znamenitimi piramidami in drugimi objekti in polno čudovitih zvokov lokalnih ptic in opic je bilo kljub temu, da turiste obirajo z visokimi cenami vstopnic in prevozov nedvomno vredno ogleda.

Nadaljujeva pot proti Rio Dulce, kjer se vkrcava v hitre čolne, s katerim se v 1 urni vožnji po reki Rio Dulce (sladka reka) naposled izkrcava v mestecu Livingston. Mestece z pretežno črnskim prebivalstvom leži na obali Karibskega morja, ki je zaradi tople vode vedno magnet za turiste željnih morskega kopanja. Dodatna zanimivost mesteca je, da te že ob vstopu v mesto pričaka jata številnih pelikanov in da mesto ni dostopno drugače kot po vodi, saj do njega ne vodi nobena cesta.

Po dveh dneh oddiha se počasi odpraviva nazaj proti mestu Gvatemala. Vmes se ustaviva še v mestecu La Ensenada, kjer obiščeva manj znani vrelec termalne vode (ogled nama je priporočil Andres). Tam se preko manjšega slapu v sicer hladno reko zliva termalna vroča voda. Voda je tako vroča, da se ob neprevidnosti kaj hitro popariš. Kaj takega še nisem videl nikjer in že zaradi tega je bilo vredno ogleda. Sledi pot v mesto Gvatemala in povratek v mrzlo Slovenijo.

Sedaj neham težiti z potopisnimi prigodami in se posvetim letenju, zaradi česar sem v prvi vrsti sploh odpotoval v Gvatemalo.

Open Chiquimula 2023

Tekmovanje nižjega kvalitetnega ranga, po mojem mnenju predvsem zaradi premalo izkušenj in manjka dobrih lokalnih JP pilotov. Impozantno je predvsem štartno mesto, katerega je zgradil domačin, ki je poslovno uspel v ZDA. Štart je poimenoval kar po sebi – Rampa Nelson Vilafuerte! Očitno se je odločil investirati v svoj rojstni kraj in turistično promocijo le tega. Več slik in celo video materiala dobite na: https://airtribune.com/open-chiquimula-2023/info.

Kraj, ki je znan po najvišjih temperaturah v Gvatemali (imeli smo do 38 stopinj C ) in precejšnji izpostavljenosti vetru (to je sicer značilno za celotno Gvatemalo!) smo v 7 tekmovalnih dneh uspešno izpeljali le 4 dni. Vredno je omeniti, da so pred samim pričetkom tekmovanja leteli tudi dva dni v izjemnih pogojih.

1. dan – Disciplina dolžine 57,9 km speljana čez dolino proti S, nato V vzdolž doline in nato na ravnino proti cilju. Po štartnem pilonu se kot prvi zapodim čez dolino, sledita mi 2 pilota, vendar se ne pustim motiti. Tekmovanje sem vzel kot pripravo na SP v Franciji zato sem se odločil, da se ne bom oziral kaj dosti na druge. Letenje mi gre gladko, pobiram samo močne stebre, baze mi kažejo pot, občasno na pomoč pridejo tudi ptiči podobni brazilskim Urubujem. Ritem je bil tako hiter, da sem po nekaj km ostal sam. Cca. 10 km pred ciljem se zataknem nizko nad ravnino. Tu me nadleti američan Dustin. Skupaj pobereva, nato pa sledi ciljni dolet na katerem ga brez problema pustim zadaj.
2. dan – 48,3km. SV veter mejne jakosti nas po začetni točki v veter pelje z vetrom mimo impozantnega vulkana Ipala, v čigar kraterju je veliko jezero. Štartni pilon odpeljem z odliko in takoj povedem že za kak km. Pri povratku nad start pa nikakor ne uspem dvigniti do baze. Ker sledi let nad dvignjenim terenom proti prej omenjenem vulkanu, počakam še tri tekmovalce. Dustinu se vidi, da je letel tu že prejšnje leto. Nizek porine naprej in mi z dvema uspešnima stebroma skoraj pobegne. Sam vztrajam pri letenju na višji višini, kar se mi obrestuje kmalu po preletu vulkana. Za njim namreč sledi let v močnem spuščajočem zraku, kar Dustina prizemlji. Jaz pa po nekaj km zahakljam zadnji steber in čisto previsoko pridem s 5 min prednostjo pred Špancem Davidom v cilj. Sledi zbijanje višine pred pristankom, ko opazim, da mestoma letim celo ritensko. Po dogovoru preko UKV postajce z organizatorjem, ki nas čaka v cilju, se odločim, da podaljšam let z vetrom nad odprto dolino in pristanem na velikem polju lubenic. Pridruži se mi še David in snemalec Tom. Sledi prihod lastnika plantaže, nekega mestnega inšpektorja (ali nekaj podobnega) in policije. Skratka – drama, pisanje zapisnika, popis osebnih podatkov, slikanje osebnih dokumentov. Ni da ni. Še dobro, da je David Španec, da je vse to verbalno omilil in ustrezno razložil. 
3. dan – 62,9 km. Disciplina nas ponovno vodi mimo vulkana Ipala, nato pa mimo drugega vulkana (katerega imena ne vem) v smeri proti Z in nato s ciljnim doletom proti V. Na briefengu nam napovedo, da se bo s terenom spreminjala tudi smer vetra, zato so disciplino postavili v Z in V smer. V zadnjem delu se je celo pričakoval veter iz Pacifika. In res! Sprva zaznam veter iz J smeri. Zato letim nekoliko bolj v veter. David in Dustin se ne ozirata na to in letita direktno v smeri proti obratni točki. Meni se ta moja teorija čisto podre. Ostanem spodaj. Kljub temu letim v svojem tempu naprej. In preprosto ne ujamem ritma. Težko se pobiram. Za povrh me pretentajo še Urubuji, katerim za trenutek sledim v upanju na prepotrebno pomoč. Ostanem spodaj in s težavo priklopim vulkan Ipala. Potem pa cel rodeo. Močen steber vendar tako razbit (v lee-ju), da mi padalo ponori. Rabil sem vsaj dva zavoja, da ga vsaj za silo umirim. Povsod drugje ga imam, samo nad sabo ne. Pomislim, da bi kar pobegnil od tu. Pa vendarle vztrajam, popravim linijo proti J in zahaklam pravega. Dvignem do baze (cca 2900 m) in pričnem lov. Dustina z fantastično linijo ujamem že v naslednjem stebru. Samo še Davida si rečem. Skoraj ga že imam, je nad mano cca 200 m. Porinem proti grebenu naslednjega vulkana. Brzina je prava, če ne drugega bo vsaj vzgornik. Nad hribom baza, »mora biti, bo« si rečem! Priklopim greben, potem pa groza. Samo dol in dol, začnem bežati nazaj nad ravnino. Splakuje me z grebenom, padalo kar ne spelje. Katastrofa, pa menda ja ne bom visel na drevesih. Končno moj E3 spelje, dobim malo višine nad tlemi. Cukne, zavrtim in se poberem kake 400m. Steber crkne, moram nekaj narediti. Se zapeljem v nekakšno drugo linijo kot prej v želji priti okoli hriba. Ponovno ne gre! Ponovno iščem steber na ravnini in tokrat ga več ni. Tudi baze ne, dan umira in z njim tudi jaz klavrno pristanem. Zložim, v bližnjem lokalu popijem pivo, odpovem organiziran prevoz, ker ne želim gledati obrazov padalcev. Ustavim lokalni kombi, se usedem vanj in že gremo proti Chiquemuli. V hotelu mi Whiskey pomaga pri analizi dneva.
4. dan – 47,6 km. Disciplina nas po štartnem pilonu za Rampo NV popelje na obratno točko čez dolino in nato zopet nazaj praktično proti štartu. Sledi ponovno letenje proti vulkanv Ipala in nato cca 10 km  v smeri proti Chiquimuli v cilj. Takoj po startu vidimo, da smo zgodnji. S težavo poberemo in nikakor ne dvignemo na željenih 2000 m, ki bi nam zagotavljal »varno« prečkanje doline. Sam se odločim, da vztrajam nad štartom. Richard, ki je kazal precejšnjo nezadovoljstvo nad svojim letenjem tu na tekmovanju, se odloči, da nizko porine čez dolino. David se pridruži moji taktiki, medtem ko Dustin ne more in ne more dvigniti nad štart. Ko vendarle dosežem željena 2 jurja se odločim za prečkanje doline. David mi sledi. Na drugi strani doline naposled opaziva Richarda, ki nizko pobira. Dobro mu gre in se nama po pobiranju v stebru pred prvo obratno točko že pridruži. Ker ne gre visoko se odločim, za ponovno prečkanje doline proti štartu. David in Richard mi sledita. Prepričan sem bil, da bo nad dolino delalo. Vendar nič. Še več, bolj kot se približujemo startu počasneje gre. Piha dol, stran od hriba. Že sem začel preklinjati in iskati pristanek, ko naposled opazim, da se Richard obrne nazaj nad dolino. Sledim mu in kmalu opazim, da sredi doline vrti jata Urubujev. »To,« si rečem in že cukne. Začnemo vrteti, vendar ne gre visoko. Kmalu nas ujame še skupina zanamcev, v kateri je tudi Dustin. Richard in David se naposled odločita odleteti proti grebenu. Sam se zaradi izkušnje iz prejšnjega dne odločim počakati in videti, kako jima bo šlo. In res, odplakne ju. Rešujeta se vzdolž grebena in ko že mislim, da se jima ne bo izšlo ga vendarle zahakljata. Počakam še malo, da se prepričam, da ni to samo kak balon in se jima skupaj z vso zamudniško skupino naposled le pridružim. Dvignemo na 2 jurja in že letimo proti vulkanu Ipala. Poskusim ujeti ritem in z visokim letenjem prisiliti ostale, da mi sledijo. Richard zopet nizek porine proti vulkanu. Ne oziram se nanj in ostajam visoko. Nad vulkanom sva že skupaj z razliko, da sem cca 400m višje od njega. Obrneva istočasno in kreneva proti cilju. Inštrument mi kaže za dosego cilja fineso 8+. Odločim se, da v kolikor dobim dviganje, popravim višino in naposled pičim proti cilju. To se tudi zgodi, vendar me pri pobiranju ujameta še David in Dustin. Ko se mi pridružita, skupaj pičimo v cilj. David ostane daleč zadaj, midva z Dustinom pa v smrt. Ne vem kako, vendar moja linija mi preprosto ne dopušča tiščanja do konca. Skozi me dviguje in vseskozi lovim padalo. Dustinu se udre, vendar mu padalo pelje gladko. Pride v cilj z 6 sekundno prednostjo. »Dobro je,« si rečem, če ne drugega imam leadinge. In res, vendar pa se je Richardu tisti hitri preskok doline dobro obrestoval, saj je kljub več kot minutnemu zaostanku v cilju zaradi leadingov vpisal dnevno zmago.

Sledijo trije odpovedani vetrovni dnevi, ki jih izkoristimo za obiske lokalnih znamenitosti. Tako sem po 4 taskih postal končni zmagovalec Open Chiquimula 2023.

Z nestrpnostjo dočakamo zaključno ceremonijo, v kateri ima Nelson dolgi govor samohvale. Slednjo si vsekakor zasluži, saj nam po razglasitvi in podelitvi nagrad in priznanj postrežejo z bogato večerjo. Na vsako mizo nam prinesejo tudi steklenico najboljšega Gvatemalskega ruma, ki ga izdeljujejo v bližnjem mestu Zacapa (slednji ima tudi ime po tem kraju).

Ker se skupaj s spremljevalko odločiva nadaljevati pot proti S z overnight busom, se dogovorim kar z organizatorjevim voznikom, da naju zapelje na cca 40km oddaljeno avtobusno postajo. Tipček je z veseljem pristal na izpolnitev najine želje, saj sva mu obljubila dobro plačilo. Med ceremonijo in zabavo naju je pridno čakal in vlival vase izjemni rum. Naposled se le odpravimo. Po cca. 20 km, ko je kar nekajkrat grobo cuknil z volanom s katerim je popravil smer vožnje, se naposled le ustavi, odpre okno in prične skozenj bruhati.    

Ajej, kaj zdaj?! Ker se nama mudi na bus, se ponudim, da odpeljem tisti zadnji del poti kar jaz. Brez težav privoli. Že zaradi službe, ki jo imam, sem se vedno imel za dobrega voznika. Vendar tista Toyota je bila vse prej kot vozna. Avto je vlekel v stran, luči kot da jih ni, poleg tega še močno zatemnjeno sprednje vetrobransko steklo z majhno okroglo »šino«, skozi katero naj bi voznik videl bolje, je postavljena čisto prenizko zame. Zavore katastrofa, menjalniška ročica pa je opletala okoli več kot pol metra, tudi ko je bilo vozilo v prestavi. V trenutku sem bil trezen in preznojen. V tisto gajbo se ne vsedem nikoli več, pa če mi plačajo!

Končna ocena potovanja:

Izredno zanimivo potovanje, saj ima Gvatemala poleg kvalitetnega letenja kar nekaj znamenitosti in lepih krajev, ki so vsekakor vredni ogleda. Za konec naj povem, da sem prav vesel da sem se odločil za potovanje v Gvatemalo (sej veste za kaj tako mislim 😉  ) 

Fotografije si lahko ogledate v Facebook objavi.

XC polet – personal best – 19. 7. 2022

“Se bom potrudil zvečer kaj spisat, zdle še do konc šihta zdržim pol grem pa vsaj za par ur spat.”

XC Globe: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2496001/

Te trikotnike sem mel že dolgo časa željo letet. V SeeYou imam za tale trikotnik, pa tistega z Grente, približno poklikane točke, malo sem gledal tracke in teren. Se mi pa zdi, da sam nimam dovolj izkušenj, da bi se odločil, če je za it, sem imel pa pripravljene taske za primer, če se pojavi šansa za it. V nedeljo sem potem najprej za naše konce videl dobro napoved, pa se zmenil za dopust in začel malo pošiljat naokoli, če je kdo za akcijo. Iam še ene plane s Krvavca, ki bi bili za odletet… Potem se je začela debata za Avstrijo, sploh Kejžar je bil za to, najprej za Grente, pa so bile možnosti neviht v Dolomitih. Pa še Lex je objavil, da gre na Stoderzinken in smo bili kar hitro zmenjeni. Bodlaj je sicer zvečer skenslal, ker je bila zadnja napoved precej slabša. Jaz sem bil odločen, da grem probat, pa tudi, če grem samo preverit teren. S Kejžarjem sva še predebatirala task, kar ambiciozen 250 FAI.

Tja sem šel zjutraj, naslednjič bi sigurno poskusil it en dan prej. Se niti nisem počutil utrujenega v zraku, ampak sem kasneje ugotovil, da mi je kar manjkalo spanja. Na startu je zgledal kar dobro, je pa Lex rekel, da bo v začetku problem in da je start pred 11. uro kar risky. Si je pa vzel čas, da je pogledal naš plan in se mu je zdel dober, tako da je blo jasno, da gremo probat. 250 pač v najboljšem primeru, dejanske obratne po času, 14.30 in 17.30. Je pa tudi že rekel, da bo na severu slabše in bi bilo za razmislit o krajši prvi stranici in podaljšat drugo na drugo stran hribov, kar je on dejansko letel na koncu. Nam se je zdelo malo preveč tvegano, tako da že v štartu ni bilo v planu.

V zrak smo šli med prvimi, zgledal je, da je švoh, ampak da dela. Saj je delal, ampak je bla res jeba. Sem pa tja kakšen balonček, nič zares sformirano, redko kakšen krog cel v dviganju. Počasi smo potem rinli naprej, smo kar lepo sodelovali, samo delalo še vedno ni. Kejžar se je enkrat prenizko odpeljal pa scuril, Sara se je nekje iz podna kasneje rešila, jaz sem takrat ostal sam. Je bilo še nekaj pilotov, pa so zgledali ravno tako izgubljeni kot jaz. Po dveh urah sem končno pobral in se peljal na tiste nižje hribe, tako kot je bil plan. Dva sta peljala severno, pa smo se potem srečali spet na Hochkonigu, tako da očitno sta bli podobno dobri liniji. Dan je sicer začel delat, ampak še vedno bolj bedne razmere. Ob tistih stenah proti severu  sem mislil, da bom lahko hitreje peljal, da bo greben držal, pa ni bilo tako. Vsake toliko balonček, ki je prebil inverzijo, vmes pa nič. Sem potem na poti nazaj videl dva, da sta zvrtela do konca, pa peljala kar čez plato zgoraj, videt je bilo, da dobro pelje. Tudi če bi to vedel prej, ne vem če bi upal, ni šlo tako visoko, pa tam gor težko kam pobegneš. Glede na slab začetek sem prestavil prvo obratno na 15.00, nekaj takega sem potem res obrnil. Sem imel sicer en hrib naprej označeno točko, kjer so obračali 2 leti nazaj za 200, samo je kar pihalo z juga, pa visoko ni šlo, ravno tam je pa treba čez kar visok teren prit nazaj. Ura je bila pa itak za obrnit.

Za preskok doline sem pa naredil zajeb dneva. Imel sem označeno točko na začetku doline, ki jo je treba naciljat na drugi strani, pa nisem dobro videl na Oudija in sem peljal en hrib preveč levo. Sem potem ugotovil napako, popravil smer, pa potem najdel steber, da sem se rešil in šel po tapravi poti naprej. Južna stran doline je bla čez cel dan videt precej boljša, tam so bile tudi baze. Na severni strani čez cel dan ni blo niti ene taprave. In tam se je končno začelo uživaško letenje. Tako globoko v hribe, kakor sem imel postavljeno točko, pol pa od baze do baze nazaj proti pristanku. Višina dneva že na poti nazaj, nekaj čez 18. uro na 3600 m. Vmes še en večji zajeb, ko sm se peljal preveč ven, kjer je ena baza razpadla, namesto da bi se držal bolj notri, kjer je boljše delal. Sem na srečo imel dovolj višine, da sem popravil, samo sem zgubil nekaj časa. Sem se držal v hribih, dokler sem upal, mi je pa potem zadnja baza razpadla, par minut prej sta dva še zvrtela do gor. V glavni dolini pa 15 naprej na polnem gasu, samo še najdem lep pristanek in je to to.

Res sem zadovoljen, da se nisem pustil demotivirat prejšni dan, ko se je govorilo o neki slabši napovedi, pa da me ni preveč zmotil tisti začetek. Verjetno bi se dalo hitreje letet, šel sem res na ziher, poznalo se je tudi, da sem ostal sam in da ne poznam terena. Mogoče bi blo pametno si kakšen track prej doma v SeeYou v 3D pogledat, da bi dobil mal boljši občutek, kakšen je res teren. Za prvič tukaj, pa kar zajebane pogoje, mislm, da nimam kaj jamrat. Hribi so pa res nori, vmes se mi je zdelo, da se sploh ne premikam, pa sm ugotovil, da letim 50 na uro, samo vse je tako ogromno. Pa dejansko se kar pozna, da višje gor padalo hitreje leti. Stebrov pa tudi nisem navajen tolko časa vrtet v naših hribih, so bili švoh pogoji in je kar trajalo pobiranje. Pa avstrijski grebeni očitno ne delajo tako k naši, da bi kar peljal pa šel gor. Bo treba še kdaj prit, na lep dan je pomojem kar izvedljiv tisti prvotni plan.