XC polet – personal best – 19. 7. 2022
“Se bom potrudil zvečer kaj spisat, zdle še do konc šihta zdržim pol grem pa vsaj za par ur spat.”
XC Globe: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2496001/
Te trikotnike sem mel že dolgo časa željo letet. V SeeYou imam za tale trikotnik, pa tistega z Grente, približno poklikane točke, malo sem gledal tracke in teren. Se mi pa zdi, da sam nimam dovolj izkušenj, da bi se odločil, če je za it, sem imel pa pripravljene taske za primer, če se pojavi šansa za it. V nedeljo sem potem najprej za naše konce videl dobro napoved, pa se zmenil za dopust in začel malo pošiljat naokoli, če je kdo za akcijo. Iam še ene plane s Krvavca, ki bi bili za odletet… Potem se je začela debata za Avstrijo, sploh Kejžar je bil za to, najprej za Grente, pa so bile možnosti neviht v Dolomitih. Pa še Lex je objavil, da gre na Stoderzinken in smo bili kar hitro zmenjeni. Bodlaj je sicer zvečer skenslal, ker je bila zadnja napoved precej slabša. Jaz sem bil odločen, da grem probat, pa tudi, če grem samo preverit teren. S Kejžarjem sva še predebatirala task, kar ambiciozen 250 FAI.
Tja sem šel zjutraj, naslednjič bi sigurno poskusil it en dan prej. Se niti nisem počutil utrujenega v zraku, ampak sem kasneje ugotovil, da mi je kar manjkalo spanja. Na startu je zgledal kar dobro, je pa Lex rekel, da bo v začetku problem in da je start pred 11. uro kar risky. Si je pa vzel čas, da je pogledal naš plan in se mu je zdel dober, tako da je blo jasno, da gremo probat. 250 pač v najboljšem primeru, dejanske obratne po času, 14.30 in 17.30. Je pa tudi že rekel, da bo na severu slabše in bi bilo za razmislit o krajši prvi stranici in podaljšat drugo na drugo stran hribov, kar je on dejansko letel na koncu. Nam se je zdelo malo preveč tvegano, tako da že v štartu ni bilo v planu.
V zrak smo šli med prvimi, zgledal je, da je švoh, ampak da dela. Saj je delal, ampak je bla res jeba. Sem pa tja kakšen balonček, nič zares sformirano, redko kakšen krog cel v dviganju. Počasi smo potem rinli naprej, smo kar lepo sodelovali, samo delalo še vedno ni. Kejžar se je enkrat prenizko odpeljal pa scuril, Sara se je nekje iz podna kasneje rešila, jaz sem takrat ostal sam. Je bilo še nekaj pilotov, pa so zgledali ravno tako izgubljeni kot jaz. Po dveh urah sem končno pobral in se peljal na tiste nižje hribe, tako kot je bil plan. Dva sta peljala severno, pa smo se potem srečali spet na Hochkonigu, tako da očitno sta bli podobno dobri liniji. Dan je sicer začel delat, ampak še vedno bolj bedne razmere. Ob tistih stenah proti severu sem mislil, da bom lahko hitreje peljal, da bo greben držal, pa ni bilo tako. Vsake toliko balonček, ki je prebil inverzijo, vmes pa nič. Sem potem na poti nazaj videl dva, da sta zvrtela do konca, pa peljala kar čez plato zgoraj, videt je bilo, da dobro pelje. Tudi če bi to vedel prej, ne vem če bi upal, ni šlo tako visoko, pa tam gor težko kam pobegneš. Glede na slab začetek sem prestavil prvo obratno na 15.00, nekaj takega sem potem res obrnil. Sem imel sicer en hrib naprej označeno točko, kjer so obračali 2 leti nazaj za 200, samo je kar pihalo z juga, pa visoko ni šlo, ravno tam je pa treba čez kar visok teren prit nazaj. Ura je bila pa itak za obrnit.
Za preskok doline sem pa naredil zajeb dneva. Imel sem označeno točko na začetku doline, ki jo je treba naciljat na drugi strani, pa nisem dobro videl na Oudija in sem peljal en hrib preveč levo. Sem potem ugotovil napako, popravil smer, pa potem najdel steber, da sem se rešil in šel po tapravi poti naprej. Južna stran doline je bla čez cel dan videt precej boljša, tam so bile tudi baze. Na severni strani čez cel dan ni blo niti ene taprave. In tam se je končno začelo uživaško letenje. Tako globoko v hribe, kakor sem imel postavljeno točko, pol pa od baze do baze nazaj proti pristanku. Višina dneva že na poti nazaj, nekaj čez 18. uro na 3600 m. Vmes še en večji zajeb, ko sm se peljal preveč ven, kjer je ena baza razpadla, namesto da bi se držal bolj notri, kjer je boljše delal. Sem na srečo imel dovolj višine, da sem popravil, samo sem zgubil nekaj časa. Sem se držal v hribih, dokler sem upal, mi je pa potem zadnja baza razpadla, par minut prej sta dva še zvrtela do gor. V glavni dolini pa 15 naprej na polnem gasu, samo še najdem lep pristanek in je to to.
Res sem zadovoljen, da se nisem pustil demotivirat prejšni dan, ko se je govorilo o neki slabši napovedi, pa da me ni preveč zmotil tisti začetek. Verjetno bi se dalo hitreje letet, šel sem res na ziher, poznalo se je tudi, da sem ostal sam in da ne poznam terena. Mogoče bi blo pametno si kakšen track prej doma v SeeYou v 3D pogledat, da bi dobil mal boljši občutek, kakšen je res teren. Za prvič tukaj, pa kar zajebane pogoje, mislm, da nimam kaj jamrat. Hribi so pa res nori, vmes se mi je zdelo, da se sploh ne premikam, pa sm ugotovil, da letim 50 na uro, samo vse je tako ogromno. Pa dejansko se kar pozna, da višje gor padalo hitreje leti. Stebrov pa tudi nisem navajen tolko časa vrtet v naših hribih, so bili švoh pogoji in je kar trajalo pobiranje. Pa avstrijski grebeni očitno ne delajo tako k naši, da bi kar peljal pa šel gor. Bo treba še kdaj prit, na lep dan je pomojem kar izvedljiv tisti prvotni plan.