Naslednja etapa svetovnega pokala v hitrostnih preletih nas je pripeljala v Bulgarsko mesto Sopot. Slovenska ekipa je spet močna saj nas je kar 8. tekmovalcev in še trije spremljevalci. Trening dan nam je odpihnil močan SV veter in prav tako je kazalo, da nam bo tudi prvi tekmovalni dan. A se je organizator vseeno odločil, da puskusimo. In še kako splačalo se je.
Pridemo na štart, razmere več kot idealne in vetrič se lepo igra z vetrno vrečo in to v pravo smer. Stvari stečejo in hitro naložijo 79km disciplino najprej po grebenu proti VZ potem pa nazaj in čez dolino, še enkrat v veter in potem cilj nekje sred doline. Pa smo šli. Zrak je svež, dviganja so močna tudi do 8m/s inštrumenti piskajo kot ptički. Marker je lep in mrzel na 3200m, ni glih neke poletne vročine zato si želim da se dirka čimprej začne. Nastavljeni smo dobro zato takoj gas do daske. Na robu grebena je treba
popravit višino a ob pogledih, ki jih doživljam nisem ravno prepričan če si upam tja. Razbit steber nas razmetava po zraku, padala padajo v kepe, pokaže se tudi rezerva. ufff mimo smo si rečem. In že skačemo iz baze v bazo preko doline na drugo stran. Zdi se mi da sem dobro odpeljal in da sem med najvišjimi na drugi strani a ko se ozrem nazaj opazim visoko nad sabo koga drugega kot dva slovenska sokola Jurija in Moleka, ki sta hudo hudo visoka. Obrnemo obratno in pičimo po robu grebene na zadnjo obtratno pred ciljem. Porazgubimo se , Jurij in Molek sta spredaj, za ostale pa niti ne vem. Sam lepo povrtavam stebrein iščem dobre linije, kar se mi zelo obrestuje in 2km pred zadnjo obratno sem med najvišji in lepo nadzorujem situacijo. Obrnem obratno in si rečem zdaj pa gasa do konca z vetrom bo šlo z lahkoto. Glej ga zlomka 2km pred ESS sem čist v podno in prav s težavo dvignem tistih 50m da potem lepo z varno višino pripeljem v cilj.
