Zadnje pismo Marlija in Stojca iz Pakistana. Letela zihr nista, sta šla pa vseeno na XC. Kako?

Dragi prijatelji, 

Še zadnjič se vam oglašam iz Pakistana. Jutri ob 07 h krenemo na cca 18 urno potovanje nazaj proti Islamabadu, od koder preko Istanbula v sredo zvečer priletiva na Brnik. Po predvidevanjih je tudi današnji dan slab za letenje. Še eden v nizu osmih. Z razliko od prejšnjih dni, ko se je vsaj odprlo za par ur, je danes popolnoma oblačno, kalmično – tudi listek se ne premakne. Nekateri so šli pogledat ledenik, nekateri raziskovati z motorčki, nekaj  jih je šlo na štart, da se vržejo dol, jaz pa sem se odločil za integracijo s posteljo in javljanje. Do pasu pokrit z mehko kašmirsko dekco, z močno dvignjenim vzglavjem, z računalnkom na popku, s pogledom skozi odprto terasno okno na zasneženo hribovje,  s priprtimi očmi blaženo zrem v prazno… Občasno me kakšen šum le toliko predrami, da dodam kakšen stavek, drugače pa se z vso strastjo prepuščam malodušju. Eemmmhhhhhh.
 
Še zdaleč pa ni bilo vseskozi tako. S Stojcem sva bila prejšnje dni precej aktivna. Ne letalno, ampak turistično – avanturistično. Kot že omenjeno sva v dolini Hoper naskočila za tukajšnje razmere srednje velik ledenik Bualtar, ki ob neprestanem pokanju, mletju in donenju  vsak dan zdrsne proti dolini za okoli 7cm. S taljenjem ustvarja Nagar river, ki se pod nami (Karimabad) izliva v Hunza river, ta napaja Gilgit river in ta konča v Indusu (Ind)…
 
3.10. sva s cestnima rent-a Hondicama 125 ccm napadla dolino, ki se zažira v pogorje Rakaposhija, Le ta se lepo vidi z našega hotela, ki je na nasprotnem bregu glavne doline Hunza. Težko verjeti, ampak tista dva razsutka sta neverjetno dobro kljubovala vsem brutalnostim in torturam, ki sta jih bila deležna. Tri ure in pol mučenja, po več kot 1000 opravljenih metrih višinske razlike po slabih poteh, kozjih stezicah, kamenju, skalah, prahu, rinjenju in crkovanju,… , pa sta na končnih 3200 m še vedno lepo predla. Tudi  Stojc  se je po već kot 35 letni moto pavzi,  ko je še zadnjič ožemal svoj APN 4 in strašil po ljubljanskih ulicah, ves prepoten izvrstno in hrabro kosal z izzivom. Le njegove popolnoma bledične rokice , ki jih je bilo videti ob uporabi fotoaparata, so napovedovale… Tisti, ki vozite  off road veste kako čvrsto ga je Stojan moral vižati po brezpotjih in kako jeklen je moral biti njegov prijem… Jasno, naslednji dan sva zaradi objektivnih razlogov odpovedala novo pustolovščino, saj je imel Stojan velike probleme celo pri prehranjevanju.
 
Po dnevu  počitka pa je bil, kljub še vedno prisotnim bolečinam že neomajen pri izvedbi novega, tokrat cestnega potovanje. Seveda ponovno s Hondicama. V smeri proti Kitajski sva skozi 5 tunelov pribrzela v upper Hunzo, nadaljevala do naselja in ledenika Passu in se čez slabih 10km obrnila, saj nama je počasi začelo zmanjkovati časa za povratek. 90 prevoženih kilometrov. Skoraj 6 ur kruzanja in fotkanja po nori pokrajini.
Več kot super za uverturo v današnji dan. Zgleda pa, da se je tekom zadnjih dni vseeno nabralo in še celo mene – vajenemu podobnih položajev – že vse boli. Zato zaključujem, da opravim, kar je še za opravit. Razpredanja in pametovanja o samih pogojih, razmerah, varnosti-nevarnosti in zmožnostih letenja,… , v teh krajih pa dragi prjatlčki, prelagam na v živo. 
 
Stojc  dodaja: tako je. Zdej pa že pošli enkrat.
 
Do skorajšnjega videnja doma vas s Stojanom lepo pozdravljava. Pošljiii, pošljii, …
 
Mare
 
pošljiii, pošljiiii.  Okej noooo…
Prve ne pozabiš nikoli
Marli in Stojc v Pakistanu

Posted by Marko Novak - Marli

Dodaj odgovor