Dve legendi slovenskega jadralnega padalstva, to sta Marko Novak in Stojan Kranjc ali Marli in Stojc, ne popuščata. Pretekli teden sta šla v Pakistan na tekmo, ki je bila zaradi hudega potresa v gorah odpovedana, vendar to ni pomenilo konec avanture. Ne, ne, tedva imata vedno dobro zgodbo za povedat. Piše Marli:

Dragi prijatelji,

Danes (27.9) ob 18h po lokalnem času ( +3 ure pri nas) smo končno prispeli v Karimabad (2200m asl) – Hunza valley in se naselili v res super hotelu Darbar, kar za prejšnje namestitve ne bi bilo mogoče trditi. V Islamabad sva prispela po predidenem planu – 26.9. ob 4ih. Tam naju je pričakal lokalec in še z Ukrajincem Anatolijem odpeljal v bližnji hotel na “nočitev”, saj smo že ob 6:30 s še šestimi ostalimi padalci krenili dalje.

Kot verjetno veste je bil v času, ko sva s Stojanom letela proti Islamabadu, v Kašmirju ravno na naši predvideni lokacijii tekme močan potres, ki je povzročil precejšnje uničenje in tudi smrtne žrtve. Vojska, ki naj bi skrbela za vse naše potrebe na tekmi, je zato sedaj okupirana z reševanjem… po drugi strani pa tudi ne bi bilo etično izpeljati tekmo medtem ko ljudje trpijo.

Zato so se odločili, da se tekma odpove, organizator pa je skupaj z vladnimi veljaki sprejel nov načrt. Namesto, da bi šli na prvotno lokacijo Muzaffarabad (Kašmir) – cca 4 ure vožnje iz Islamabada – smo kar nadaljevali proti dolini Hunza, kamor naj bi šli šele po tekmi. Ob 18h smo se ustavili v hotelu v Maran-u in po dolgotrajnih prijavah in večerji ob 24h zaspali. Ne za dolgo, saj smo bili že ob 5h pripravljeni za nadaljevanje vožnje. Pot nas je vodila preko prelaza Barbusar (4175 m), po soteski reke Ind mimo gore Nanga Parbat, do mesta Gilgit, kjer se stikajo 3 pogorja – Himalaja, Karakorum in Hindukuš.

Tu se reka Gilgit (enako vodnata kot Ind) izliva v Ind. Po njeni soteski smo nadaljevali mimo tudi samih skoraj 8 tisočakih, kot so Rakaposhi, Tilgit,… na našo novo lokacijo. Celotna pot – waaaau, speektaakuulaarno.

No sedaj pa, medtem ko moj cimer ze spi in veselo cmoka, zbit ležim v postelji in se trudim za vas sklamfat tole poročilo.

Plan je sledeč: Tekme ne bo. Pakistanci pa nas vseeno častijo, tako da bomo v tem hotelu lahko brezplačno do 7.10. uživali v popolni oskrbi in gostoljubju ter prosto leteli XC. Edina stvar, za kontra uslugo, ki naj bi jo izvedli je skupinski pristanek na mestnem igrišču kriketa v nedeljo ob 16h, ko naj bi si ta dogodek prišla ogledat masa ljudi, TV, novinarji,… pa še to se lahko vsak poljubno odloči, ali bo prišel pristati ali ne. Padalstvo je tu atrakcija, piloti carji in na lestvici naj športov v Pakistanu kotira top.

Aaa, pa še to. Nekateri imajo s sabo kisikove bombice, saj računajo na višine 7000m +. Midva s Stojcem bova pa videla, kako bo z aklimatizacijo.

Če bo vreme, mogoče ob koncu naše avanture.

Lepe pozdrave,
Mare in Stojan

[3. oktober]

Dragi prijateljčki,

Malo zamujam z reportom, ampak nič kaj dost se tukaj ne dogaja, vsaj kar se letalnih dosežkov tiče.
 
Vreme je bilo kar ok samo prvi dan, sedaj se pa fantje že par dni hodijo praktično samo metat dol, kar se meni jasno niti v sanjah ne da. Včeraj sva šla s Stojcem na ledenik Bualtar, ki rine po dolini Hoper ( 2800m asl), do koder je uro vožnje z avtom. Toyoto Landcruiser skupaj s šoferjem sva najela za 4000 rupij in še čakal naju je do nezavesti. Bilo je prav hudo. V načrtu imava najeti še 2 x moped – Honda 125ccm in z njima odkruzat skozi neke tunele do bojda fantastičnih jezer,….
 
Tako imenovani tekmovalni del, ki to itak sploh ni bil, oziroma karkoli je to že bilo,  se je včeraj zaključil s pompozno fešto,  v prisotnosti TV, novinarjev in vseh, ki v Pakistanu v politiki kaj veljajo. Organizaror je super rešil propadlo tekmo – gala prireditev s tem, da so se vseeno podelile  nagrade za prve 3 ženske in prve 3 moške. Kako ? Ker se je vsak dan nekaj letelo, sem in tja  so ljudje videli, da se nekaj dogaja. 
Kako pa prava tekma izgleda, kako se odvija in točkuje pa nobeden ni vedel in še sedaj ne ve – vse OK.
 
Pakistan je dobil prve junake v novem, tukaj v nebo opevanem športu, TV in novinarji vročega materiala za objavo čez glavo, politiki, ki so se z neverjetno zagnanostjo slikali z nami, pa svojih pet minut na nacionalki in prostor v tiskanih medijih.
 
Mi ? Mi pa smo  in še vedno uživamo v gostoljubnosti Pakistancev.  Malo se letka in zganja turizem – v bistvu ni tako slabo :-)).  Še štartnine bomo dobili nazaj !! Za njih smo junaki. Imajo nas za ambasadorje Pakistana, kateri bomo dobro besedo o tej prekrasni in varni državi ponesli v svet. 
 
In res – vse štima.
(Tudi Alex iz Avstralije, ki se je razbil  že prvi dan (zlomljen vrat, zdrobljena roka,….) je stabiliziran in na poti domov. Reševanje s helikopterjem  in ostalo je bilo vzorno !!)
 
Zaenkrat se obeta poskus organizacije spomladanske,  prave dirke tukaj v Hunzi – ker so vsi čiiiist zapaljeni. Heavy – za razmislit 🙂  (april-maj 2020 )
 
Pa ta Stoooojc me že full preganja : kaj še nisi feeerrtik, pa kdaaaj bova že enkrat šlaa na ta čaaaj ….
 
Ok dost dost pisunstva, sam še tole. Pošiljam  vam še par dni star report, ki ga takrat nisem odposlal. Sem mislil, da bom lahko še kaj dodal, ampak zgleda, da je, kar se najinega letenja tukaj tiče, to kr to. 
 
Vremenska napoved do našega odhoda je slaba. Če bo kej, bo popoldne za vršt se dol, kar pa mene niti mal ne zanima. Bo pa pojačana integracija s postelco in povečane aktivnosti povezane s klasičnim turizmom – tut ni slabo.
 
Lep pozdrav,
Mare in Stojan
Staro poročilce:
 
Pa smo tudi malo leteli in ne samo potovali. Organizator nas je okoli 9h nabasal v neke kripe in odšklempetali smo proti cca. 3000m visokemu štartu. Potrebno je bilo še pol ure strme hoje, da smo prišli do “vzletišča”. Jasno, da sva s Stojcem dala raje vsak po 1000 rupij nosačema (cca 6 eur), kot da sva se sama maltretirala z rukzaki + balastom. Še posebno moj bajsek je bil kar zalogaj tudi za nosača, saj je prisopihal gor kar precej za mano, he he.
 
Po pričakovanjih je tam štart le zaradi kolikor toliko solidne lege terena. Je pa to kar sitna lokacija (Druin se je lepo kotalil tam dol) – neke razsute terasice – že dolgo izven uporabe – skale, kamenje, prah in neki mikro grmički, ki ga še koze težko osmukajo – Pakistan “bio” teren.
 
Vetra komaj kaj. 5 jurčkov bo za prvi dan čist zadost rečem in Stojc samo prikima. Dokaj normalno vzletim, zarolam in hop sem že na 4900 m, zapustim zelo delavno 7+m/s in pičim kr neeekam, s 3500 m spet na malo pod 5000 m in spet kr grem. Prečkam dolino proti Rakapochiju, se naslonim na greben in v dviganju naredim še nekaj poti. Med tem se vreme v smeri mojega letenja zelo hitro močno poslabša. Hribe  zagrnejo temni oblaki. Zapiha mi nek “čuden” kontra veter, zato se obrnem in jo po urci letenja mahnem kar proti pristanku. Tudi po dolini že lepo vleče in z muko pristanem na pristajališču za helikopterje.
 
Klasično alpsko – hribovsko letenje, pa vseeno sem bil glede na lepo, kalmično vreme in generalno  skoraj brezvetrje, kar malo presenečen nad tečnim letenjem… Stebri ostri, grobi, odsekani, skratka – sitn je blo. Glede na dimenzije pokrajine v vseh smereh, sem si predstavljal, da bi se termika lahko lepo formirala, bila širša, zajetnejša. Močno, hkrati pa še vedno nekako bolj soft – bla bla bla flal fla fla,… Bojda je spomladi tako 🙂 Scurit se praktično ne da, da se pa navit v nebesa. No, vsaj danes je bilo tako.
 
Stojan – po tem, ko je vsem pomagal pri nameščanju padal na štartu in ko je končno kot zadnji tudi poletel (razen množice firbcev in medijev),  so po postajci najavili prihod reševalnega helikopterja. Ravno ko ga je že skor zahaklal, ko je kupola  zadregetala, ko mu je že dvigovalo levo ritnico in ko se je že videl v višavah, je moral naš osmoljenček nemudoma  zapustiti zračni prostor. Na pristanku je, kot se za velikega športnika spodobi, le odmahnil z roko, češ nič ne de.
 
Za SPT iz Pakistana, Marli in Stojc
Moto XC v Pakistanu
Sklepno poročilo iz Hessenmeisterschaft tekme

Posted by Marko Novak - Marli

1 comment

dej prsec užitkarski še men eno tako kapco zrihti. če se spomniš in boš imel prostor v prtljagi. plačam, seveda.

Dodaj odgovor