Kot običajno s sklepnim reportom malce zamujamo. Včasih je veljalo nenapisano pravilo, da na zadnji dan tekmovanja se naredi malce krajša tekma zato, da se lahko v miru naredi zaključna prireditev itd. To je predvsem veljalo tudi na kolesarskih dirkah, kjer je bila ponavadi zaključna etapa bolj ceremonija kot dirka. Ampak tako kot na letošnjem giru, ko se je na zadnji dan bil boj za podium, tako je bilo tudi na svetovnem pokalu v Franciji. Namreč v soboto smo imeli t.i. kraljevsko etapo s več kot 120km, ki nas je peljala vse do Annecya in nazaj. Po vrhu vsega pa so nas še obiskali najbolj goreči navijači iz Švice: Mičo in njegova Nina! Tako, da je za razumet da smo malce pozni.

Po napovedi odlično vreme, brez vetra, visoka baza in močni pogoji. Pač taprava pomlad v Alpah! Štartni pilon imamo praktično nad štartom in sprva se poženemo severno zahodno preko jezera pri Annecyu. V to smer imamo lepo postavljene grebene tako, da na tem mestu ni posebne strategija razen gas do dile. Štart mi vrhunsko uspe in s superiorno linijo sem kmalu prvi v vrsti in visoko nad glavnino. Že pri ogledu discipline sem se odločil da preskočim jezero pri Annecyu na skrajni južni točki, saj so tam večinoma večji hribi, kot pa pri sredini jezera, kjer sicer je greben ampak nizek. Pred preskokom je jasno da to ni bila najbolša odločitev saj, prvič, glavnina z vsemi lokalci se je odločila za drugo varianto, in drugič, so bili precej hitrejši. Od glavnih strelcev je le Morgenthaler z mano, od naših pa Jože in Misty. Sledi hud boj za preboj v prvo grupo, ki mi uspe šele po kakšnih 20 km, kar je malce pred drugo obratno, ki leži na platoju pri Mont Revard (vzhodno pri Aix-les-Bains). Z pravilno izbiro linije pod čudovitimi bazami sem nazaj v igri in se pridružim Juriju, ki je dominiral do te točke. Sledi preskakovanje grebenov vse do štarta, kjer je bila ključna točka na tem tasku, saj je sledil dolg preskok glavne doline. Odlično se pozicioniram in sem v priviligiranem položaju saj lahko nadzorujem nižje pilote, med njimi je na žalost tudi Jurij. Na drugi strani nas presentetijo šibke razmere, zato je nadaljevanje proti zadnji obratni na jugu precej počasnejše, kot smo ga vajeni v savojskih alpah. Tisti, ki smo prišli z več višine, lahko direktno nadaljujemo pot proti višjemu grebenu zadaj in tako naredimo ključno razliko napram glavnini. Luc Armant na tem mestu naredi potezo in se nam oddalji, razmere se izboljšajo in na koncu brez težav priletimo v cilj. Po času končam na 5. mestu in ob sebi imam Cazauxa, Ogdna in malce za nami še Morgenthalerja. Tako že pri zbijajnu višine nad ciljem počasi preklopim iz čistega fokusa in se počasi zavedam da sem opravil kar v redu, predvsem če pomislim na tisti kiks pri Annecyu, ki mi je pobral tudi veliko leading točk. Kmalu za nami pridejo tudi ostali naši v cilj, in predvsem smo veseli za Mitjo, ki se na začetku tekmovanja ni najbolj znajdel, ampak važno je da ga je končal v stilu in z dobrim dnevnim rezultatom!

Preden grem na končne rezultate bom podal še par vtisov iz celotne tekme, saj si res zasluži poseben tretma. Namreč dirka je bila organizirana res vrhunsko, za pilote je bilo poskrbljeno tako kot je treba, medijska pokritost je bila odlična za nas šport in cel aramžma je bil na visokem nivoju. Savojske Alpe so res pravi peskovnik za nas padalce in teren je, vsaj meni osebno, vrhunski. Razmere so bile močne, spomladanske, zato je bilo treba na marsikateri točki stisniti zobe, saj je bil tempo ubijalski. Če je včasih veljajo da so povprečne hitrosti nad 30km/h znak za hitro tekmo, se je sedaj ta meja prestavila bolj proti 40km/h. To nam pove veliko o tem koliko je ta šport napredoval v zadnjih letih. Rad si mislim, da smo k tem napredku veliko dodali tudi slovenci. Res sem ponosen na našo malo ekipo, ki orje ledino v svetovnem vrhu, naj bo to Jurij z brutalnimi rezultati ali pa Primož z njegovimi rekordimi preleti, vsak dodaja svoj delček v mozaik. To se konkretno vidi v tem, da vsi dvigujemo formo, vsak vrhunski rezultat dvigne in motivira ostale člane. Še najbolj pa se to odraža pri mladincih, kjer imamo po dolgih letih spet mlade in perspektivne tekmovalne pilote, ki nas bojo kmalu nabili na kakšnem pwcju. Je že čas, da nisem več najmlajši slovenski tekmovalec na tekmah 🙂

Rezultati govorijo sami, ampak včasih vseeno rabijo prevajalca. Mitja Jančič se je sploh prvič podal na svetovni pokal in izbral si je verjetno eno najhitrejših in brutalnih tekem v osrčju francoske tekmovalne scene. Glede na to mislm, da je uspešno prebil led in je definitivno pridobil veliko dragocenih izkušenj, kar mu bo pomagalo veliko več kot si misli. Od Jošta Napreta smo definitivno pričakovali več, pa se nekako ni našel. Ampak vsi vemo kako zna vstati iz pepela kot feniks in to se bo kmalu zgodilo! Misty Dule je spet v igri po dolgem premoru. Uvrstitev med pedesetirico na taki tekmi ne priplava kar po župi. Mladinci so v dobrih rokah! Marko Novak, naša shujšana legenda, verjetno ni zadovoljen s 43. mestom, ampak biti prelahek na prevelikem padalu v tem razmerah res ni enostavno in prijetno. Izgleda pa fantastično!

Zdej pa gremo kar v špico. Jože Molek se je večino dirke držal prve peterice, na koncu pa je malce popustil. Končno 17. mesto je vsekakor top rezultat, ampak letenje, ki ga je prikazal, ga po mojem mnenju uvršča višje. #bginaction aka Bojan Gaberšek ali najhitrejša brada na koroškem, kakor želite, je zaključil na 15. mestu in je nanizan še en hud rezultat v njegovi izjemni sezoni! Jurija Vidica smo vajeni gledati na podiumu, tokrat pa se je moral zadovoljiti s 10. mestom. V bistvu je noro da mu deseto mesto na svetovnem pokalu povroča malce grenkega priokusa, to vse pove kakšen kaliber je! Zagotovo pa mu dnevna zmaga na petem tasku en mali sladki bonbonček. Zase lahko rečem, da sem res vesel dnevne zmage ter tretjega mesta. Še bolj pa sem vesel letenja, ki sem ga prikazal. Že pozimi sem si zadal, da grem na svetovni pokal po odličje in uspelo mi je zbrati fokus da mi je to uspelo. Ta občutek je res zasvajujoč 🙂 V čast si štejem, da sem na podium stopil pod pilote kot sta Morgenthaler in Cazaux, dva izjemna pilota te generacije. Ampak veselja še ni konec, tretje mesto smo osvojili tudi kot nacija ter kot ekipa Flying Tree Environmental Agency, v kateri smo bili Jurij, Jošt, Elisabeth Egger in moja malenkost! Izgleda da tretje mesto ni bilo usojeno samo Primožu Rogliču!

REZULTATI IN GALERIJA

Photos Courtesy of PWCA

Adrenalin cup 2019

Posted by Tilen Ceglar

Dodaj odgovor