Sedim na letališču v Rimu in razmišljam …

…. obljubil sem vam še report o samem tekmovanju na PWCju Argentina, ki se je razpletalo v preteklih dneh v mestu Tucuman. Toliko je stvari, ki smo jih doživeli, da bo tudi 2 urno čakanje na boarding proti Benetkam prekratko za opisovanje le teh.

Kot sem vam v prejšnjem reportu omenil, smo od tistega nesrečnega snidenja s kačo klopotačo s seboj vzeli najdeno podobco Jezusa. In res, od takrat se nam je sreča obrnila na našo stran. V enem dnevu sem prebolel nekakšno trebušno gripo, ki me je kar nekajkrat pognala na vse vrste WCjev. Prav tako se je slaba vremenska napoved, ki je pred tem obetala na 0 dni letenja, obrnila v čudovito sončno spremembo. Saj smo v 7 tekmovalnih dneh odpeljali kar 6 dirk.

Na prvi 57 km dirki sva midva z Marlyjem dominirala kot že dolgo ne. Presenetil naju je samo francoz Laporte, ki se je v samem ciljnem doletu zaradi velikega zaostanka za vodečo skupino peljal v cilj po V strani. Slednja mu je zaradi nekoliko manjšega kontra vetra fantastično uspela. Tako sva za njim zasedla 2. in 3. mesto. Leadingi so bili seveda najini!

Druga dan smo po štartnem pilonu prav vsi brez izjeme pri doletu nad ravnino »scurili«. Dogajanje v zraku je dobro predvidil naš stari maček Marko, ki je z najdalšo planažo dobrih 13 km požel dnevno zmago. Tako se je še utrdil kot starostni rekorder dnevnih zmag v PWC- ju. Kljub temu, da je bila dirka zaradi malo preletenih km vredna samo 92 točk smo jo slavili kor eno večjih.

Tretja dirka se je zaradi razpleta dan pred njo odvijala po grebenu Loma Bole. Kljub temu, pa se je končala s skupinsko curažo. Na koncu nas je v zadnjem stebru ostalo samo še 14 tekmovalcev. Začela se je borba z živci in taktiko. Po dolgem lovljenu v stebru se kot najvišji odpravim v dolet. Predvidel sem, da mi bodo vsi sledili. In to se je tudi storilo. Mislil sem, da bom tokrat zmagal jaz, vendar me je preletel rus Chesnokov. Modro je izkoristil možnost popravljanja linije, ki mu je naposled omogočila 1 km razdaljo več kot meni. Kljub temu, sem takrat v skupnem seštevku prešel v vodstvo, katerega nisem izpustil vse do konca.

Sledil je dan slabega vremena, katerega je naša ekipa izkoristila za celodnevni izlet v dolino Tafi de Valle in obisk zapuščene vasice plemena Quillmes, ki so jih Španci masakrirali. Pot do omenjene vasice nas je vodila preko famoznega prelaza z n.v. 3040m.

Četrta disciplina je bila najlepša in najmočnejša od vseh. Še domačini niso mogli verjeti kako lepo se je razvil dan. Leteli smo S od štarta. Višine stebrov so presegale 3000m in skupina v kateri je bil tudi naš zimzeleni Marko je za zmago pokasirala steber v jakosti preko 8 m/s. Tako je Marko zasedel 4. mesto jaz pa 7., Toni (Lovrec) z nekaj minutami zaostanka pa 11. Tomaž je na ravnini vodil, a je prej omenjeni steber zgrešil in predčasno pristal v pustinji tako, da so po njega prišli pravi argentinski Gaučoti na konjih s pomočjo katerih je naposled prišel nazaj do civilizacije. Avantura vsekakor vredna omembe! Po tej dirki sva z Markotom v skupni razvrstitvi zasedla 1. in 2. mesto. Postala sva strah in trepet vseh sotekmovalcev.

Da ne dolgovezim … sledili sta še dve manj uspešni dirki na kateri smo slovenci dosegali povprečne rezultate, ki pa so vseeno zadostovali za mojo skupno zmago, Maretovo 11. mesto in padalski turist z največ avanturističnimi vložki Tomaž Toplak pa je končal na 77. mestu.

Omeniti velja, da smo bili povabljeni na večerjo k številni družini slovenskega porekla Žakelj. Gostoljubje in kvalitetna večerja s pridihom slovenske kuhinje nas je pozitivno presenetila. Za zaključek pa smo pri vpisu v njihovo spominsko knjigo opazili zapis naše predhodnje slovenske padalske ekipe iz davnega leta 2007. Neverjetno. Ponovna zahvala družini Žakelj!

Eto, to je to. Sledila da zaključna prireditev, ki nam bo vsem še dolgo ostala v spominu.

Sledila je dolga pot domov, katero smo izkoristili še za obisk Messijevega rojstnega kraja Rosario in hiše.

Mladinci se strgajo s ketne
Skoči kot Jesse Owens

Posted by Jurij Vidic

Dodaj odgovor