Dragi prijatelji,

New Zealand – turizem in NZ open 2020

Generalno sem na pot odšel brez načrta. Edino kar sem se odločil je bilo to, da bom ostal na S otoku. O kvaliteti in širini cest se predhodno nisem pozanimal, sedaj pa vam lahko povem, da so podobne cestam Lj.-Ribnica-Kočevje-Vinica z dodanim meterskim odstavnim pasom. Promet je redek in poteka okoli 90km/h.

Hot Water beach na V obali polotoka Coromandel se mi je za začetek zdela kar dobra destinacija. Oddaljenost – 180km. No, tam pa jasno: klasična brezmejna peščena plaža-mivka, surrfači in kopalci, ki se valjajo in posedajo v lastnoročno izkopanih luknjah – faaak no !

(fotke). Namesto z brisačami folk hodi na plažo z lopatami , kje si še to vidu ? Ampak je kar smiselno – skozi mivko na posameznih delih plaže v morje pronica topla voda, zato si mojstri delajo bazenčke in se lepo namakajo.

Top camp za 23,00 dolarjev (15,00 eur). Zaspim že ob 19,30h.

Lajfa 0,0

Buden pričakam sončni vzhod, pozajtrkujem in pičim 160 km na J do Mount Maunganui (fotke). To je 230m visok hribček na koncu majhnega flat polotočka. Že od daleč jih vidim, kako visijo na laminarcu. Tam ogovorim padalce, ki se ravno odpravljejo letkat. Ker se meni ne ljubi nikamor, se zmenimo za kasneje. Po pristanku na plaži jih postrežem s pirčki in sproščeno klepetamo. Dominique me poveže z starosto Brucom, ki je tukaj kar car in z njim se zmenim za letenje naslednji dan. Prenočim v campu za 30,00 NZD

Lajfa 0,00

Zjutraj po whatsapp-u dobim lokacijo – Hospital hill v Waihi-ju ob 10,45h. 70km vožnje. Vsi smo točni. Mislil sem, da se bomo še kam odpeljali, ampak pokažejo kar na grebenček nad parkiranimi avtomobili. Zapodimo se po 100 metrih ravnince, potem pa še za tri Ženščke v višino. Piha, potegnem in neverjetno, mal levo, puff in že rolam 2+. Potegnejo še ostali,…, ko vsi pocurijo se obrnem in po uri borbe proti vetru naredim tistih 10km in scurim blizu avtomobila. Po whatsapp-u pošljem lokacijo in čez 5min me že poberejo. Letenje zelo šarf. Prenočim pri Brucu.

Ob zori se že vozim na Z obalo proti 145km oddaljenemu turističnemu Raglanu, kjer je domnevno super sorat itd : pa da vidimo. Tam pa: sami surfači, oblačno, nič vetra, še malo je dežek hotel. Zato grem v mestece, si nabavim hrano, se lepo napokam, vležem, prebavljam in delam nič. Popoldne se pa zvedri, pojavi se tudi vetrič in spravim se v zrak (filmček). Zvečer si obetam malo lajfa in se okoli 21,00h iz campa sprehodim v mestece. Štiri starine na kao top terasi hotela »Harbour view« srebajo pijačke, 10 mulcev in smrkelj pa se baše in cmoka s čipsom in burgerji v lokalu čez cesto, medtem ko sklonjenih glav bulijo v telefone. Vprašam natakarja kdaj se začne kaj dogajat, …, ali sem prezgodaj,.. . Le začudeno me pogleda in odvrne : to je to. Vrhunsko komorno. Urno se spokam spat, saj je za naslednji dan dobra napoved in in od Bruca je tudi že priletela lokacija meatinga. Prenočim v lokalnem campu 24,00 NZD

Lajfa 0,000

Vseskozi omenjam neke lokacije meatinga. Jasno, ker je edino na ta način možno priti na hrib. Naključni padalec v NZ sploh ne more iti letet, ker nima kam. Izjeme so obmoski soaring spoti, Hospital hill in še kakšen hribček bi se našel. Vsa zemljišča so privat. Edina možnost dostopa je preko lokalcev, ki so z lastniki dogovorjeni in so tudi edini, ki imajo ključe od množice vrat, ki ločujejo parcele. Na te izjemno redke štarte je možen dostop samo v konvoju vozil in to le z 4×4 avtomobili. Zato se vedno vsi najprej zberejo, da gredo skupaj na hrib. Po izkrcanju morajo avtomobili v konvoju takoj nazaj dol. Fantje so izjeeeeemno resni pri spoštovanju teh pravil, saj kot vseskozi poudarjajo, gre le za dobro voljo lastnikov zemljišč, da dovolijo, kar pač dovolijo. Stvar bi se lahko v trenutku spremenila in ostali bi še brez tega, kar sedaj imajo. Kot so mi tudi povedali, je na južnem otoku vse skupaj še bolj zategnjeno. Enter je 10,00 NZD po osebi.

Iz Raglana se ob 8,30h odpeljem 130km na V proti hribovju Kaimai in tam so ob 10,45 že vsi zbrani, zato se le še porazdelimo po avtomobilih in v koloni odrinemo. Dan je lep in obeta. Odločim se za brezplanski + 100km let s povratkom v smeri proti S (zaradi avtomobila) in v cirka 4 urah jim popravim rekord. Razgledi, doživetje in celotna atmosfera s 1800m višine na tej ruti so bili fenomenalni. Z vseh strani čisto odštekane scene,…, vse na kupu. Hudo.

Nad razmerami za letenje sem relativno presenečen. Pričakoval sem bolj umirjene pogoje. Bilo pa je pravo alpsko letenje : termika +6,5 in – 5, turbulentno, močan veter – po višini različnih smeri, konvergence. En tak močan miks. Na začetku leta je bilo tudi zelo težko. Na cca 30km sem imel med drugim že kolesa zunaj, pa je zgoraj nekaj zaropotalo in na kanti sem se v stilu gutača mačeva odžokal nazaj gor. Ko se je dan naredil je bilo lahko. Lepo ga je bilo rolati mimo baz, do par sto metrov višjih baz in to dobesedno. Ostra meja med višinama je bila kakih 300m za grebenom in vzdolž grebena. Hudo je bilo vijugati in se pomakati noter.

Po pristanku pri avtu pa gas v »Rotorua termal holidays camp« (60km), ki me bo gostil nadaljnih 9 dni in kjer je tudi baza celotnega dogajanja NZ PGOpen – Rotorua 2020.

Lep pozdrav,

Mare nadaljevanje sledi

Marlijeve prigode iz Nove Zelandije

Posted by Marko Novak

Dodaj odgovor