Jurij Vidic

Jurijev dnevnik iz Argentine

Jurijev dnevnik iz Argentine

Sedim na letališču v Rimu in razmišljam …

…. obljubil sem vam še report o samem tekmovanju na PWCju Argentina, ki se je razpletalo v preteklih dneh v mestu Tucuman. Toliko je stvari, ki smo jih doživeli, da bo tudi 2 urno čakanje na boarding proti Benetkam prekratko za opisovanje le teh.

Kot sem vam v prejšnjem reportu omenil, smo od tistega nesrečnega snidenja s kačo klopotačo s seboj vzeli najdeno podobco Jezusa. In res, od takrat se nam je sreča obrnila na našo stran. V enem dnevu sem prebolel nekakšno trebušno gripo, ki me je kar nekajkrat pognala na vse vrste WCjev. Prav tako se je slaba vremenska napoved, ki je pred tem obetala na 0 dni letenja, obrnila v čudovito sončno spremembo. Saj smo v 7 tekmovalnih dneh odpeljali kar 6 dirk.

Na prvi 57 km dirki sva midva z Marlyjem dominirala kot že dolgo ne. Presenetil naju je samo francoz Laporte, ki se je v samem ciljnem doletu zaradi velikega zaostanka za vodečo skupino peljal v cilj po V strani. Slednja mu je zaradi nekoliko manjšega kontra vetra fantastično uspela. Tako sva za njim zasedla 2. in 3. mesto. Leadingi so bili seveda najini!

Druga dan smo po štartnem pilonu prav vsi brez izjeme pri doletu nad ravnino »scurili«. Dogajanje v zraku je dobro predvidil naš stari maček Marko, ki je z najdalšo planažo dobrih 13 km požel dnevno zmago. Tako se je še utrdil kot starostni rekorder dnevnih zmag v PWC- ju. Kljub temu, da je bila dirka zaradi malo preletenih km vredna samo 92 točk smo jo slavili kor eno večjih.

Tretja dirka se je zaradi razpleta dan pred njo odvijala po grebenu Loma Bole. Kljub temu, pa se je končala s skupinsko curažo. Na koncu nas je v zadnjem stebru ostalo samo še 14 tekmovalcev. Začela se je borba z živci in taktiko. Po dolgem lovljenu v stebru se kot najvišji odpravim v dolet. Predvidel sem, da mi bodo vsi sledili. In to se je tudi storilo. Mislil sem, da bom tokrat zmagal jaz, vendar me je preletel rus Chesnokov. Modro je izkoristil možnost popravljanja linije, ki mu je naposled omogočila 1 km razdaljo več kot meni. Kljub temu, sem takrat v skupnem seštevku prešel v vodstvo, katerega nisem izpustil vse do konca.

Sledil je dan slabega vremena, katerega je naša ekipa izkoristila za celodnevni izlet v dolino Tafi de Valle in obisk zapuščene vasice plemena Quillmes, ki so jih Španci masakrirali. Pot do omenjene vasice nas je vodila preko famoznega prelaza z n.v. 3040m.

Četrta disciplina je bila najlepša in najmočnejša od vseh. Še domačini niso mogli verjeti kako lepo se je razvil dan. Leteli smo S od štarta. Višine stebrov so presegale 3000m in skupina v kateri je bil tudi naš zimzeleni Marko je za zmago pokasirala steber v jakosti preko 8 m/s. Tako je Marko zasedel 4. mesto jaz pa 7., Toni (Lovrec) z nekaj minutami zaostanka pa 11. Tomaž je na ravnini vodil, a je prej omenjeni steber zgrešil in predčasno pristal v pustinji tako, da so po njega prišli pravi argentinski Gaučoti na konjih s pomočjo katerih je naposled prišel nazaj do civilizacije. Avantura vsekakor vredna omembe! Po tej dirki sva z Markotom v skupni razvrstitvi zasedla 1. in 2. mesto. Postala sva strah in trepet vseh sotekmovalcev.

Da ne dolgovezim … sledili sta še dve manj uspešni dirki na kateri smo slovenci dosegali povprečne rezultate, ki pa so vseeno zadostovali za mojo skupno zmago, Maretovo 11. mesto in padalski turist z največ avanturističnimi vložki Tomaž Toplak pa je končal na 77. mestu.

Omeniti velja, da smo bili povabljeni na večerjo k številni družini slovenskega porekla Žakelj. Gostoljubje in kvalitetna večerja s pridihom slovenske kuhinje nas je pozitivno presenetila. Za zaključek pa smo pri vpisu v njihovo spominsko knjigo opazili zapis naše predhodnje slovenske padalske ekipe iz davnega leta 2007. Neverjetno. Ponovna zahvala družini Žakelj!

Eto, to je to. Sledila da zaključna prireditev, ki nam bo vsem še dolgo ostala v spominu.

Sledila je dolga pot domov, katero smo izkoristili še za obisk Messijevega rojstnega kraja Rosario in hiše.

Posted by Jurij Vidic in Reports, 0 comments
Skoči kot Jesse Owens

Skoči kot Jesse Owens

Piše Jurij Vidic:

Pozdravljeni ljubitelji jadralnega padalstva.

Vem, da ste že obupali nad našim reportom iz Argentine. Ker pa se želimo vrniti domov v miru in ne poslušati očitke kako smo leni kot »fuksi«, sem se naposled le odločil, da vsaj na kratko strnim naša doživetja na potovanju po Argentini.

Dolgo načrtovana pot, na katero smo se podali Marly, Tomaž, Toni ( Lovrec) in jaz, se nam ni pričela ravno po naših željah. Zakompliciralo se nam je že na letališču v Rimu. Ko smo že sedeli v avionu in se peljali po pisti nam je pilot nenadoma sporoči, da se mu je na armaturi prižgala rdeča varnostna lučka, ki označuje delovanje hidravličnega sistema. Sledilo je 2 urno čakanje in naposled izkrcavanje in sprehod do letališkega hotela Hilton, kjer so nas nastanili do naslednjega dne. Po 26 h čakanja v hotelu ( vmes sta šla Tomaž in Toni na nepozaben deževni izlet v Rim), smo naposled le vzleteli proti Buenos Airesu.

V glavnem mestu Argentine na letališču prevzamemo našo Toyoto, ki nam bo služila vseh 17 dni našega potovanja in se nastanimo v hotelu. Zvečer krenemo ogledat si znameniti stadion Boce Juniors in okolico. Večer seveda zaključimo z večerjo in obveznimi pravimi Argentinskimi steaki! Naslednje jutro krenemo z našo Toyoto proti Iguazu falls, vendar se na poti zaradi slabe vremenske napovedi premislimo in odvijemo priti vasici La Cumbra. Prespimo in se naslednje jutro odpravimo na lokalni start, kjer Marly na veliko začudenjem sreča svojega starega padalskega prijatelja Andy Hedigerja. Toni in Tomaž sta že pripravljena za štart in ravno ko Tomaž starta ponagaja Chupacabra in ga zabriše pod start. Kot dobra timska prijatelja mu z Marlyem brž priskočiva na pomoč. Ko prideva do njega, se ustaviva, da se organiziramo na kakšen način bomo sneli padalo iz trničevega grmičevja. Mary še nekaj snema z GoPro, ko pogleda proti nogam. Zgroženo opazi, da je skoraj stopil na čisto pravo klopotačo. Zatuli in odskoči. Njegov skok bi mu zavidal še znameniti večkratni olimpijski zmagovalec Jesse Owens. Neverjetno je, da ga ni pičila, saj je stal ob njej vsaj pol minute. Poleg kače je, ne vem kako se je to znašlo tam, ležala aluminijasta podobca Jezusa na križu. Ali je bilo to božje znamenje ali zaščita sicer ne vem, dejstvo pa je, da je našega Markota nekaj obvarovalo najhujšega!  Kakšno je bilo nadaljno vzdušje reševanje Tomažega padala ne rabim razlagati, podobco smo pa seveda vzeli s seboj!

Ko nam naposled le uspe brez nadaljnih zapletov prinesti padalo na štart opazimo, da nad nami letijo pravi pravcati kondorji. Mare jih poimenuje kar »leteča vrata«. Ime pove vse! Popokamo opremo, obiščemo še znameniti Andyjev Aero Club. Hangar poln avionov in drugih letalnih naprav v katerem ne manjkajo tudi Slovenski Pipistrelovi izdelki ( Andy je med drugim tudi dealer za tega Slovenskega proizvajalca v Argentini) nam zapusti močan vtis. Naposled se mu zahvalimo za voden ogled in krenemo proti Tukumanu, kjer nas v prihodnjih dneh čaka zadnja PWC tekma v letu 2019.

Več o tem pa napišemo v prihodnjih dneh!

AirJurij

Posted by Jurij Vidic in Reports, 0 comments
Prve ne pozabiš nikoli

Prve ne pozabiš nikoli

Iz dimikov se že kadi, v zraku se okuša vonj po kurjenju lesa ter kmalu bo zapadla tudi prva snežinka, zato je bil že skrajni čas, da se je v soboto, 5. oktobra začela Parasnežinka. Parasnežinka je tekmovanje v preletih, ki nam z letenjem v dobri družbi krajša še tako kratke mrzle jesenske in zimske dni. Task je sestavljen tako, da imajo tekmovalci do EN C padala malo krajši task, kot tisti z višjo klaso. To dela tekmo še toliko bolj zanimivo, tudi za nove tekmovalce, saj se tako leti bolj skupaj, skozi celoten task.

Na prvem tasku se nas je kljub povprečni napovedi na štartu Kovka zbralo 21. Na briefingu je bilo opaziti kar nekaj novih tekmovalcev, kar je super novica za razvoj tekmovalnega športa v preletih. Dušan nam je glede na vreme sestavil primeren task, ki nas je peljal dvakrat od štarta do predmeje, nato proti koncu Nanosa (Jeronimo) in v cilj na uradnem pristanku pri Anji. Po vzletu smo vsi hitro nabrali višino nad štart, kaj dosti višje pa ni šlo, saj je bila baza na cca 1.100m. Do prve obratne točke pri predmeji je lepo držalo, na poti proti štartu pa smo imeli še obratno točko malo ven iz grebena, kjer se so začele delati prve razlike, saj pod grebenom ni tako lepo držalo. Ko smo ponovno leteli do Predmeje, sem tudi sam imel malo težav, ker sem prišel pod greben in sem moral že pred obratno točno obrniti nazaj, kjer je bilo malo sonca in nabrati višino. Takrat so mi prvi tekmovalci tudi ušli naprej in jih nisem več videl. Od tam naprej mi je bilo jasno, da je to postala igra lovlenja sonca, saj se je dalo nabrati višino le ko se je pokazalo sonce, čeprav le za par minut. Ker na grebenu Nanosa nisem srečal tekmovalcev pred mano, mi je bilo jasno, da so že pristali pred zadnjo obratno točko. Po grebenu Nanosa sem tako skakal za soncem ter ohranjal višino na grebenu in tako obrnil zadnjo obratno točko proti koncu Nanosa. Ko mi je Oudie pokazal, da sem imam dovolj višine, sem kot edini tekmovalec priletel v cilj, kar je bila tudi moja prva zmaga na tasku ☺

Se vidimo naslednjič v čim večjem številu, saj več kot nas, je bolj se mamo fajn!

REZULTATI

Slike: Parasnežinka

Posted by tilen in Reports, 1 comment