tilen

PWC Disentis, Švica: Lizanje skal

PWC Disentis, Švica: Lizanje skal

Ampak je res tko kt Jože prav. Ni nam hudga. Po letenju ali bicikliranju greš lepo na bazen pa savno pol pa spat. Luksuz. Še večji luksuz je da spimo direkt zravn gondole, tko da ni treba zgodi vstajat. Juriju bi blo to zlo všeč. No in po dveh dnevih premora mamo le spet dirko. Vreme vse ok, ampak popoldne naj bi prišla neka komprena in zato Martin Scheel s ekipo sestavi relativno skromnih 60km task. Jože še dans negoduje da je blo premal, jz pa pravn da je super. Dve urci je vse kar rabmo. Nismo kle na xcju da bi mogl grozne razdalje letet. To so tudi pri kolesarstvu poštudiral da so kratke dirke bolj ekspozivne in zanimive. Ruta je postavljena dokaj simpl, najprej po dolini proti Laaxu, potem nazaj proti Disentisu ampak s obratno na drugi strani doline proti Piz Medelu, potem nazaj bolj kot ne na prvo obratno in v cilj nekak na pol poti proti Disentisu.

Ampak veselica se je začela že pred dirko saj že ob 12ih nas pokrije koprena in večina, ki je že v zraku ima težave sploh pobrat. Situacija se mal zboljša ko gremo tazadnji v luft dobre pol ure pred štartom, tko da nakonc smo vsi vredu. To pa je tudi pokazatelj dneva, saj nas koprene stalno preletavajo in v trenutku ko dolino pokrije termika crkne. Po štartu se ne zaženem kot ponavadi, ampak mi noge ne dajo da se ne bi postavil v prvo bojno linijo. Spet nas eni nadmudrijo in se vozijo gor po vršacih, jz pa morm kakih 5km pred prvo obratno spet pobirat notr v skalcah. Tako se oddalji prva grupa, kjer je notr tud Jože. In kle je prvi trik dneva, ravno v tem trenutko spet pokrije in ko se prva grupa vrača nazaj na greden je vse muerto. Pač ker nisem slep sem pobral do baze in se po obratni radikalno naslonu na greben in lizu vsak kamenček. Veter je bil vzdolž hriba in kukr si se mal ven postavu te je ustavlal. Prva grupa ni imela druge kot nadaljevat po dolini nizko, mi zadaj pa smo pobiral kar smo dobil, in tu se je zgodil drug trik dneva. Zapelju sm se mal bolj v eno dolinco, da bi prsu mal bolj na privetrno stran in z uhom enzota prilimanim na travnik me začne uspešno pobirat. Naberem dost višine da preskočim malo dolinco (še zmer na grebenu to). Tam sm spet dost visok da pridem do strmega dela grebena in v tem trenutku se tud malo zjasni, tako da poberem do baze, ki se ravno nardi nad mano. Na tej točki sem v bistvu sam, Hamard in še par mandeljcov so mal pod mano. Rečem si če zdej ne preskočim glavne doline kdaj pa bom in grem. Nihče mi ne sledi in grejo naprej po grebenu. Prva grupa pa medtem še kr nadaljuje nizko proti Disentisu.
Sprva nisem bil čist prepričan v potezo ker smo imeli precej zahodnika in s mojo linijo sem po tej logiki letu direkt v pralni stroj. Na drugi strani doline pa imamo še en zaprt zračni prostor (pomoje za ptiče). Ampak na oudiju vklopim sideview in vidim da ga lahk preskočim, zato grem kr direkt čez njega. Pred mano se začejo delati ene fecke (oblak, ki to ni), glajd se izboljša in vse zgleda se bo poteza obrestovala. Imam pa v glavi kaj je reku Scheel na briefingu: “ne it nizko notr proti obratni ker vrjetno bo grdo in ne bo delal”. Ugante kaj jz nardim. Itak se kr notr zapeljem na vhodno stran hriba, ki bi mogu bit po vsej logiki v močnem leeju. No ampak da ne boste mislni da sem tak teliček. Po preskoku doline sem gledu oblake in hitrost in sem začutu in izmerljivo opazil da me veter potiska proti obratni, torej kt nek severovzhodnik. Zato sm se odloču da ostane na tej strani, medtem ko so vsi ostali kasneje preletel dolino in na drugi strani priklopili na zahodni strani. Vedno pa sem bil tud dost visok da bi skoču na drugo stran z mal ovika. Ampak je kr šlo in šlo in lepo prime, poberem, naredim obratno in opazujem ostale, ki šele dobro preskočijo dolino. V tem trenutku vem da je zmaga moja, če le ne bom kej neumnega naredu. K sreči je bil preostal del zelo einfach in s še enim močnim stebrom na poti mirno in preudarno pripeljem do konca, brez groznega stresa. Brez skrbi, nisem se omehkužil, še zmer je šla polna plinka. Po cilju zmerim še prednost pred ostalimi: cca 3 minute. Vredu je si rečem.
Jože je od prve grupe med najboljšimi in konča sicer kakih 9 minut za mano, ampak je to dovolj za 12. mesto. Po tekmi pa malčka, bazen, savna in tisti tadrag Zweigelt, ki sm ga za jožeta prnesu iz Avstrije. Ni nam hudega.

Link do leta

Rezultati

Posted by tilen in Reports, 0 comments
PWC Disentis, Švica: Ne šparamo!

PWC Disentis, Švica: Ne šparamo!

Uvertura

Piše Tilen Ceglar
Petek je in na mesenger dobim sporočilo Jožeta “Če gres kaj v nabavo mi kupu eno suho salamo, 4 konzerve tune, kakšno kilo piščančjega mesa, dva paketa piščančjih hrenovk in en liter vina”. Konec citata. Odpišem mu “vredu Joža, sam jz ne bom šparu!”. Konec citata. In res je, po službi in pakiranju sem se ustavil v tadragi štacuni v Avstriji, to je Billa, in s posebnim zadovoljstvom v voziček vrgu Riomare, tadragega piščanca in enga Zweigelta da Jožetu predstavim še avstrijska vina. Zraven pa še madžarsko salamo, saj sem vedu da se bo Jožetu fajn zdel. To se mi je zdel primeren uvod za javljanje iz svetovnega pokala, ki ga gosti Disentis v Švici. Ja, pač Švica kot obljubljena dežela je precej ironična. Jože je šu že par dni prej v Bern k kolegu na obisk in kaj mu je prinesel iz Novega mesta? 10kg krompirja. Sej ne vem kaj bi sploh reku. Gremo na rajš na tekmo.
 
Torej, da je letos posebna sezona najbrž ne rabim razlagat. Tekme svetovnega pokala so ble skenslane ena za drugo, edina ki pa se uprla koronskemu čiščenju pa je Švica. In po skenslanem evropskem prvestvu v Srbiji je to ena in edina resna tekma to sezono. Če človk misl kej nardit je zdej čas bi reku. Če te pa ni, te pa ni. Sam si si kriv. Ampak zasedbna je močna, slovenske barve pa branita en belokranjc (Jože Molek) skupaj s familijo (Bojana, Ela, Ula) in en napol dolenc napol zagorc(?) – sej ne vem kam se nej dam, pač prihajam iz Šmartnega pri Litiji (Tilen Ceglar). Nima veze.
 
Disentis leži v lepi alpski dolinici in je obdan z tapravimi hribi in ledeniki. Sem spadajo močni dolinski vetrovi, hitro grebensko letenje in tisto kar mamo najrajš, letenje po leesajdu. Men se kr sline cedijo. In v soboto je bil taprav dan za namočit noge. Zato sem se tud že spoku v petek, prespal v Nemčiji in bil zjutri v Disentisu berajt za trening. Jože pa tud, ker ni polovičar in če gre na tekmo gre tud na trening. Postavil so nam 80km, najprej gor pa dol po južnih plankah, pol pa se gor pa dol po severnih plankah in nakonc se en izlet proti Piz Medelu, ki bohotno razkazuje ledenik proti Disentisu. Vreme zgleda majka, na enzotu skrajšam gas za kak centimeter, ker bolš da celo gurtno skriviš ko pohodiš, kukr pa da ti mal gasa ostane. To je greh najvišje kategorije. Jz bi take takoj v peku poslal. Brez izjem.
 
Čakanje na štart je blo bogovsko, smo na nekih 3200 zravn okoliških ledenikov in granitnih skal pod lepo hladno bazo in je milina. K po putrčku bi reku Marli. Lepo, taki trenutki so res tisto kar dela padastvo tako fantastični šport. Ko se pa ura bliža štartu pa nam tekmovalcem itak pade mrak na oči in je konc romantike. Po štartu sem ga itak pohodu ko bedak in nism spustu dokler se mi je zdel da ne bo šlo naprej. Jože je seveda starejši in modrejši in se je bl šparu. Tuki napreč ni kobariški stol, ki je bolj telovadba kot letenje. Pač hribi so visoki, greben je stopničast in ni tko da boš sam pelu, je treba zlo pametno linije zbirat. Tako sem na povratku proti štartu lovil prvo grupo, ki pa ni bila počasna. Šele na preskoku doline na drugo stran sem priklopil. Res je da mi je pomagal leesajd, kjer so bli stebri bolj živahni in smo malo bolj telovadili. Sledilo je letenju proti Laaxu ampak po južni strani doline, kar je v praksi pomenilo da nis nikol zares na neki privetrni in osončeni legi. Ni blo tko hudo. Nazaj grede proti Disentisu pa sva se z Jožetom ločila, meni je uspelo priklopit čist taprve z izjemo mladega nemca Phillipa Haag, ki je sredi ene dolince dobu lep steber in nas je nadmudril za kake 200m. To je bilo ravno dovolj da se je vrgu čez en grebenček na zahodno stran, kjer je v leesajdu lepo pobral, mi smo pa mogl čist okol hriba. To je pomenilo da smo najprej peljali po južni strani grebenčka, se vrgli na severno, ga zaobšli na zahodno stran in pol na drugi strani spet na južno stran, kjer je bla veselica dneva, saj ob dolincu je tam pralni stroj. In nas je dobro opral predno je zares prijel. Phillip se je tedaj že odpeljal zmagi na proti, od ostalih pa sva optimalno skočila skupaj s svetovnim prvakom Joachimom Oberhauserjem, medtem ko so drugi taktično še vrteli sicer močen steber. Ampak zadnji del dirke je šel po malem grebenčku sredi doline proti Piz Medelu in neki sm slišu na brifingu da tam dobro dela. Nisem šparu, ker to ni v moji navadi in sem ga pelu. Joachim je hotu na grebenčku neki povrtet in takrat sm že vedu da ga mam in ne more snet. Naslonim uho enzota ob greben in peljem proti obrati, ki je čist na koncu zaprte dolince. Tam naprej se spusti ledenik iz severne strani Medela in spremeni agregatno stanje v tekoče, kjer tik pred enim slapom ubrnem in se odpeljem nazaj po istem grebnčku v cilj. Pristanem, zložim, rečem besedo ali dve z komarati in grem v naš fancy apartma, kjer že čaka kosilo. Odprem si enga štiegla, grem na balkon in globoko vdihnem in izdihnem. Pogrešu sem to.

Prvi task

Piše Jože Molek

77 km dolga tekma se je začela s celo dramo na štartu, ko nekaj pilotov poštarta, nato pa ostali v vrsti čakamo na pogoje za štart. Nekak se pol ure pred markerjem le uspem spraviti v zrak, Tilen pa par minut pred mano. Vmes se en revež natakne na zajlo sedežnice, ki nas vsak dan pripelje na start. Revež nemočno obvisi par metrov nad tlemi, medtem ko drugi veselo štartamo. S Tilnom sva oba dobro naštimana markerju. Napadeva praktično prva in med višjimi (na cca. 3100 m). Z dobro linijo diktiramo tempo skupaj z vodilno grupo do cca. 40 km dirke. Sledi kao safety obratna na sredi doline, ki pa se izkaže za  “greško” dneva, saj je naslednjih 15 km vse v senci, vetra pa je pudi premalo, da bi lahko drsali na kakšni planki. Sledi masovna curaža. Nekaj zamudnikov seveda izkoristi videno in posmuka zadnje baze v meglice in z drugačno linijo naredi še nekaj dodatnih kilometrov. Eden od teh zamudnikov je bil tudi zimzeleni Morgentaler, ki preglajda dolino v poden, kjer ga, po opisu Tilna, dvigne iz višine dreves. Zadnjih 20 km taska je šlo po grebenu do Schiersa, ki je bil takrat še v soncu, tako da ni bilo več problem priti v cilj. Žal tokratno točkovanje ne odraža realno odletenega, temveč nagrajuje “čisti zegenj”. Ampak mi se ne damo in računamo, da bomo ob solidni napovedi za naslednje dni lahko pokazali iz kakšnega testa smo.

Rest day one - ponedeljek

Piše Jože Molek

Napoved za ponedeljek je bila slaba, dež dopoldne, nato bolj ali manj oblačno, z možnostjo ploh. Organizator logično skensla dan že zjutraj, tako da je napočil čas, da izkoristimo ponudbo našega 5* apartmaja. Najprej naj priznamo, da smo si tokrat privoščili namestitev, kot si je na padalskih tekmah nismo upali niti zamisliti, kaj šele privoščiti. Konec koncev, imamo za tokratno edino tujo tekmo v letu na voljo budžet, ki ga običajno delimo vsaj na tri dele. Torej, če se izrazim v stilu balkancev, kot nas označujejo tu: ima se, može se!
Nameščeni smo Catrina Resortu, ki je kompleks 4 apartmajskih stavb, ki jih povezuje skupno “podzemlje”, kjer človek najde skoraj vse vrste zabave: bazen, savne, fitnes, otroške sobe, pink ponk mize, biljard, trgovino, …, skratka: ni da ni. Za povrh pa z namestitvijo v apartmaju dobiš še celo tedensko karto za gondolo. Dan je minil kot bi Flokky pojedel keks s čokolado. Mene je že kar malo strah, kako bom “steral” mojo žensko ekipo domov od vseh teh ugodnosti.

Rest day two - torek

Piše Jože Molek

Ob 9.30 smo že pred vrati gondole, ob 10. uri že tipkamo provisional task v instrumente pri zgornji postaji žičnice na 1860 m nadmorske. Glede na napoved nam sestavijo 60 km cikcak po dolini, saj napoved ni ravno bleščeča. Sredi dneva naj bi pojavilo cca. 4 urno okno s soncem in brez padavin. Ob 11. uri je baza že nad startom, tako da za nas zalaufajo sedežnico, ki nas dostavi na štart na 2130 m. Ravno se hočemo razpakirati, se nad nas spravijo drobne dežne kapljice. Ker na startu ni nobene strehe, je organizator takoj skenslal dirko in nas poslal v dolino, eni gremo spet po zajli, nekateri pa kar na vrvicah. Ob prihodu v dolino nas oplazi rahla plohca. Nato se razmere izboljšajo, tako da nekaj deset pilotov zopet izbere pot na start in nato veselo potrenirajo. Mi v naši balkanski maniri raje izberemo pohodništvo, kolesarstvo, kuhanje in sproščanje v bazenu. Za konec dneva se odpravimo na tako imenovani apero, ki ga časti Švicarska nacionalna zvez za zmajarstvo. Srkamo pregrešno drage švicarske buteljke, grizljamo koščke pice, brokolijeve kolačke in diskutiramo o zmotah in zablodah PWC. Na koncu se nekak strinjamo, da nam ni hudega 🙂

Posted by tilen in Reports, 1 comment
Marlijeve prigode: Novozelandski prvak!

Marlijeve prigode: Novozelandski prvak!

Dragi prijatelji,

New Zealand – turizem in NZ open 2020  /  4

Po svojem včerajšnjem  turističnem presežku in zopet dobri večerji, se okoli 21,00h odpravim v svojo vrhunsko kripo. Moja  Toyotka Estima, je sicer verjetno še iz prejšnjega stoletja, vendar vozi lahkotno in mehko, ter prede kot mucka. Samo da zdrži še vožnjo nazaj v Oackland.

Ponoči je zahladilo. Zbudimo se v sončno jutro. Žal veter ne popušča in briefing se iz 9,00h prestavi na 10,00 uro. Vmes imamo zelo zabavno predstavitev o rolanju, obnašanju v stebrih in v zraku nasploh, ter skupinsko  slikanje.

Nič ne bo, današnja tekma je odpovedana. Za jutri, soboto, naš zadnji tekmovalni dan, sta dve različni simulaciji. Po eni naj bi veter popustil in šef tekme Johny Hopper nam že optimistično napoveduje hud task. Po drugi pa vreme ostaja kot danes. No ja, bomo videli. Upam, da bo še kaj.

Kva čem pa zdej počet ?? :

E-bike XC – baje so hudi tracki – hmmm,…, lahko se še razbijem kje,.., raj ne.

Push bike – aaaeehh,…, se mi pa ne da.

Termalno namakanja – pffff,…, maa, dovolj je že tega.

Haka dance, native life in geotermal wonders  sem uspešno obvladal že včeraj.

Torej kaj,…, kaj sploh še lahko ?……, kaj mi še preostane,… ?

Goooolf,…,  jaaaaaa, golf, toooo !

Še nikoli ga nisem igral, ampak v tem trenutku se mi pa NZ res zdi idealna za prve korake po zelenicah J.

Samo da najdem še kakšno žrtev, da ne bom sam blodil med luknjami.

Slabo. Slabo kaže.  Nekaj se je Louis najprej ponujal, potem je pa še on scagal in raje ostal v mestu na pirčku. Jaz sem pa šel in okoli 18,00h zakorakal v golf center. Majstru sem razložil svoj status in želje. 40,00 NZD sem položil in dobil 4 žogice, driver, 6, 9, in putter. Bilo je že kar pozno, zato je bilo igrišče skoraj prazno. Imel sem neomejeno možnost uporabe igrišč.

Ma pojma nimam, ampak sem se kar zabaval. Od ene 70 »ta dolgih« udarcev sem za silo udaril cirka 3, ostalo je pa trava letela, ali sem pa samo mahal v prazno. Kar malo zapestja čutim. Medtem, ko mi je pa puttanje presenetljivo šlo. Po 4 in pol odigranih luknjah sem se naveličal, vrnil opremo in se spokal v camp pod tuš in si naredil nekaj za pojest.  Še tole poročilce skončam in v miru  zaspim. Jutri bo po vsej verjetno dirka.

Lep pozdrav,

Mare nadaljevanje sledi

 

Dragi prijatelji,

New Zealand – turizem in NZ open 2020  /  zadnja

Zadnji žvižg na štartu. Končano je. Dirka je odpovedana.

Zmagovalec NZ PGOpen – Rotoura 2020 je znan.

Po tem, ko je kazalo, da nam bo zadnji dan vreme naklonjeno za letenje,  V veter ni popustil. Vlekli so nas sicer na štart, kjer je pihalo dol, v upanju, da bo sonce tekom dneva prevladalo. Pa ni. Bilo je sicer nekaj poizkusov startov, ki pa so se kaj hitro končali z gnezdenjem v grmovju. Sam tudi padala nisem raztegnil.

Po povratku v camp, pospravljanju, čedenju,….,  v Rotoura Citizens centru sledi slavnostna večerja s podelitvami najboljšim. Prisostvovali so ji tudi »zunanji« obiskovalci, ki so za to morali odšteti 30,00 NZD. Vzdušje je slavnostno,  prisrčno in spontano. Po podelitvi in prejemu čestitk z vseh strani se od vseh poslovim. Bilo je zelo naporno. Nikakor niso hoteli spustiti. Objemanja, poljubi, pa ne pa ne it… Žal (to je itak vsem jasno) sem ostal neomajen, saj moram biti najkasneje ob 8:00h v 3 ure vožnje oddaljenem Aucklandu.

In evo me, sem že na letališču sčekiran, čez 5 min mi odprejo Gate in čez dobro uro že vzletimo.

Kolikor sem imel jaz opravka z ljudmi, so prijazni, umirjeni in pripravljeni pomagat, narediti nekaj dobrega. Bruce  in žena Chrissie sta mi takoj organizirala letenje in povabila v goste.

Klapa jadralnih padalcev je številna (cca 2000 registriranih). So veseli, povezani, o vsem ves čas izmenjujejo mnenja in se usklajujejo. Vse delajo skupaj. No,  malo so že prisiljeni v to, saj posameznik ne more nikamor. Pa vendar.

Hrana je za nas normalna, cene živil v trgovinah podobne našim, pivo -pint v restavraciji pa je okoli 10,00 NZD.

Letenje na S otoku ponuja veliko. V času bivanje sem letel petkrat. Trikrat prosto in dvakrat dirka. Prosto, razen soranja v Raglanu, je bilo močno, zahtevno in nadvse slikovito. Višine do 1800 m, termika + 6,5m/s, – 4m/s. Tekma pa isto…

Moram iti noter, ker me že nadlegujejo (to Jurko že ve)

Kako pa je na J otoku ne vem, mi je pa Louis dal lin svojega 200km trikotnika. Presodite sami – video spodaj.

Lep pozdrav in se vidimo doma,

Mare

Posted by Marko Novak in Reports, 0 comments