Uvertura

Piše Tilen Ceglar
Petek je in na mesenger dobim sporočilo Jožeta “Če gres kaj v nabavo mi kupu eno suho salamo, 4 konzerve tune, kakšno kilo piščančjega mesa, dva paketa piščančjih hrenovk in en liter vina”. Konec citata. Odpišem mu “vredu Joža, sam jz ne bom šparu!”. Konec citata. In res je, po službi in pakiranju sem se ustavil v tadragi štacuni v Avstriji, to je Billa, in s posebnim zadovoljstvom v voziček vrgu Riomare, tadragega piščanca in enga Zweigelta da Jožetu predstavim še avstrijska vina. Zraven pa še madžarsko salamo, saj sem vedu da se bo Jožetu fajn zdel. To se mi je zdel primeren uvod za javljanje iz svetovnega pokala, ki ga gosti Disentis v Švici. Ja, pač Švica kot obljubljena dežela je precej ironična. Jože je šu že par dni prej v Bern k kolegu na obisk in kaj mu je prinesel iz Novega mesta? 10kg krompirja. Sej ne vem kaj bi sploh reku. Gremo na rajš na tekmo.
 
Torej, da je letos posebna sezona najbrž ne rabim razlagat. Tekme svetovnega pokala so ble skenslane ena za drugo, edina ki pa se uprla koronskemu čiščenju pa je Švica. In po skenslanem evropskem prvestvu v Srbiji je to ena in edina resna tekma to sezono. Če človk misl kej nardit je zdej čas bi reku. Če te pa ni, te pa ni. Sam si si kriv. Ampak zasedbna je močna, slovenske barve pa branita en belokranjc (Jože Molek) skupaj s familijo (Bojana, Ela, Ula) in en napol dolenc napol zagorc(?) – sej ne vem kam se nej dam, pač prihajam iz Šmartnega pri Litiji (Tilen Ceglar). Nima veze.
 
Disentis leži v lepi alpski dolinici in je obdan z tapravimi hribi in ledeniki. Sem spadajo močni dolinski vetrovi, hitro grebensko letenje in tisto kar mamo najrajš, letenje po leesajdu. Men se kr sline cedijo. In v soboto je bil taprav dan za namočit noge. Zato sem se tud že spoku v petek, prespal v Nemčiji in bil zjutri v Disentisu berajt za trening. Jože pa tud, ker ni polovičar in če gre na tekmo gre tud na trening. Postavil so nam 80km, najprej gor pa dol po južnih plankah, pol pa se gor pa dol po severnih plankah in nakonc se en izlet proti Piz Medelu, ki bohotno razkazuje ledenik proti Disentisu. Vreme zgleda majka, na enzotu skrajšam gas za kak centimeter, ker bolš da celo gurtno skriviš ko pohodiš, kukr pa da ti mal gasa ostane. To je greh najvišje kategorije. Jz bi take takoj v peku poslal. Brez izjem.
 
Čakanje na štart je blo bogovsko, smo na nekih 3200 zravn okoliških ledenikov in granitnih skal pod lepo hladno bazo in je milina. K po putrčku bi reku Marli. Lepo, taki trenutki so res tisto kar dela padastvo tako fantastični šport. Ko se pa ura bliža štartu pa nam tekmovalcem itak pade mrak na oči in je konc romantike. Po štartu sem ga itak pohodu ko bedak in nism spustu dokler se mi je zdel da ne bo šlo naprej. Jože je seveda starejši in modrejši in se je bl šparu. Tuki napreč ni kobariški stol, ki je bolj telovadba kot letenje. Pač hribi so visoki, greben je stopničast in ni tko da boš sam pelu, je treba zlo pametno linije zbirat. Tako sem na povratku proti štartu lovil prvo grupo, ki pa ni bila počasna. Šele na preskoku doline na drugo stran sem priklopil. Res je da mi je pomagal leesajd, kjer so bli stebri bolj živahni in smo malo bolj telovadili. Sledilo je letenju proti Laaxu ampak po južni strani doline, kar je v praksi pomenilo da nis nikol zares na neki privetrni in osončeni legi. Ni blo tko hudo. Nazaj grede proti Disentisu pa sva se z Jožetom ločila, meni je uspelo priklopit čist taprve z izjemo mladega nemca Phillipa Haag, ki je sredi ene dolince dobu lep steber in nas je nadmudril za kake 200m. To je bilo ravno dovolj da se je vrgu čez en grebenček na zahodno stran, kjer je v leesajdu lepo pobral, mi smo pa mogl čist okol hriba. To je pomenilo da smo najprej peljali po južni strani grebenčka, se vrgli na severno, ga zaobšli na zahodno stran in pol na drugi strani spet na južno stran, kjer je bla veselica dneva, saj ob dolincu je tam pralni stroj. In nas je dobro opral predno je zares prijel. Phillip se je tedaj že odpeljal zmagi na proti, od ostalih pa sva optimalno skočila skupaj s svetovnim prvakom Joachimom Oberhauserjem, medtem ko so drugi taktično še vrteli sicer močen steber. Ampak zadnji del dirke je šel po malem grebenčku sredi doline proti Piz Medelu in neki sm slišu na brifingu da tam dobro dela. Nisem šparu, ker to ni v moji navadi in sem ga pelu. Joachim je hotu na grebenčku neki povrtet in takrat sm že vedu da ga mam in ne more snet. Naslonim uho enzota ob greben in peljem proti obrati, ki je čist na koncu zaprte dolince. Tam naprej se spusti ledenik iz severne strani Medela in spremeni agregatno stanje v tekoče, kjer tik pred enim slapom ubrnem in se odpeljem nazaj po istem grebnčku v cilj. Pristanem, zložim, rečem besedo ali dve z komarati in grem v naš fancy apartma, kjer že čaka kosilo. Odprem si enga štiegla, grem na balkon in globoko vdihnem in izdihnem. Pogrešu sem to.

Prvi task

Piše Jože Molek

77 km dolga tekma se je začela s celo dramo na štartu, ko nekaj pilotov poštarta, nato pa ostali v vrsti čakamo na pogoje za štart. Nekak se pol ure pred markerjem le uspem spraviti v zrak, Tilen pa par minut pred mano. Vmes se en revež natakne na zajlo sedežnice, ki nas vsak dan pripelje na start. Revež nemočno obvisi par metrov nad tlemi, medtem ko drugi veselo štartamo. S Tilnom sva oba dobro naštimana markerju. Napadeva praktično prva in med višjimi (na cca. 3100 m). Z dobro linijo diktiramo tempo skupaj z vodilno grupo do cca. 40 km dirke. Sledi kao safety obratna na sredi doline, ki pa se izkaže za  “greško” dneva, saj je naslednjih 15 km vse v senci, vetra pa je pudi premalo, da bi lahko drsali na kakšni planki. Sledi masovna curaža. Nekaj zamudnikov seveda izkoristi videno in posmuka zadnje baze v meglice in z drugačno linijo naredi še nekaj dodatnih kilometrov. Eden od teh zamudnikov je bil tudi zimzeleni Morgentaler, ki preglajda dolino v poden, kjer ga, po opisu Tilna, dvigne iz višine dreves. Zadnjih 20 km taska je šlo po grebenu do Schiersa, ki je bil takrat še v soncu, tako da ni bilo več problem priti v cilj. Žal tokratno točkovanje ne odraža realno odletenega, temveč nagrajuje “čisti zegenj”. Ampak mi se ne damo in računamo, da bomo ob solidni napovedi za naslednje dni lahko pokazali iz kakšnega testa smo.

Rest day one - ponedeljek

Piše Jože Molek

Napoved za ponedeljek je bila slaba, dež dopoldne, nato bolj ali manj oblačno, z možnostjo ploh. Organizator logično skensla dan že zjutraj, tako da je napočil čas, da izkoristimo ponudbo našega 5* apartmaja. Najprej naj priznamo, da smo si tokrat privoščili namestitev, kot si je na padalskih tekmah nismo upali niti zamisliti, kaj šele privoščiti. Konec koncev, imamo za tokratno edino tujo tekmo v letu na voljo budžet, ki ga običajno delimo vsaj na tri dele. Torej, če se izrazim v stilu balkancev, kot nas označujejo tu: ima se, može se!
Nameščeni smo Catrina Resortu, ki je kompleks 4 apartmajskih stavb, ki jih povezuje skupno “podzemlje”, kjer človek najde skoraj vse vrste zabave: bazen, savne, fitnes, otroške sobe, pink ponk mize, biljard, trgovino, …, skratka: ni da ni. Za povrh pa z namestitvijo v apartmaju dobiš še celo tedensko karto za gondolo. Dan je minil kot bi Flokky pojedel keks s čokolado. Mene je že kar malo strah, kako bom “steral” mojo žensko ekipo domov od vseh teh ugodnosti.

Rest day two - torek

Piše Jože Molek

Ob 9.30 smo že pred vrati gondole, ob 10. uri že tipkamo provisional task v instrumente pri zgornji postaji žičnice na 1860 m nadmorske. Glede na napoved nam sestavijo 60 km cikcak po dolini, saj napoved ni ravno bleščeča. Sredi dneva naj bi pojavilo cca. 4 urno okno s soncem in brez padavin. Ob 11. uri je baza že nad startom, tako da za nas zalaufajo sedežnico, ki nas dostavi na štart na 2130 m. Ravno se hočemo razpakirati, se nad nas spravijo drobne dežne kapljice. Ker na startu ni nobene strehe, je organizator takoj skenslal dirko in nas poslal v dolino, eni gremo spet po zajli, nekateri pa kar na vrvicah. Ob prihodu v dolino nas oplazi rahla plohca. Nato se razmere izboljšajo, tako da nekaj deset pilotov zopet izbere pot na start in nato veselo potrenirajo. Mi v naši balkanski maniri raje izberemo pohodništvo, kolesarstvo, kuhanje in sproščanje v bazenu. Za konec dneva se odpravimo na tako imenovani apero, ki ga časti Švicarska nacionalna zvez za zmajarstvo. Srkamo pregrešno drage švicarske buteljke, grizljamo koščke pice, brokolijeve kolačke in diskutiramo o zmotah in zablodah PWC. Na koncu se nekak strinjamo, da nam ni hudega 🙂

PWC Disentis, Švica: Lizanje skal
Kaiser Trophy 2020

1 comment

Bravo ekipa, držim pesti le tako naprej.

Dodaj odgovor