Pretekli vikend se je v bližini Seebodena odvijala vikend tekma avstrijske lige z imenom Alpen Adria Cup. Tokrat je selektor slovenske mladinske reprezentance sklical zbor mladičev naše padalske jate in jih vzel pod svoje okrilje. Vreme je sodelovalo in po dveh dirkah se je Lara Leban vrnila v domovini z zmago v C klasi in drugim mesto med ženskami, poleg nje pa je na stopničke stopil tudi Miha Vovk kot drugi v B klasi in to že na njegovi prvi tekmi sploh! Poleg njiju se je razpisal tudi Timotej Majdič, njihove zapise pa si preberite spodaj:
Task 1
Piše: Timotej Majdič
»A kej dugaja?« je bil naslov maila, s katerim nas je Misty Dule malo spodbudil k udeležbi na kako tekmo. Naštel je cel kup zanimivih tekem, ena od teh že čez nekaj dni. Hitro je bilo nekaj odziva in glede na to, da je dogajanje čez vikend, sem se tudi sam hitro odločil. Malo je bilo negotovosti glede vremena, ampak Spittal ni od Ljubljane nič dlje kot Tolmin, malo bomo lahko preskusili avstrijski zrak, pa še jezero imamo zraven, če bo bolj malo letenja.
Na dan prvega taska se nas je zbralo 7 mladičev in Misty. Organizator je vse skupaj začel že pol ure prej, tako da smo se v naglici vsi skupaj našli šele na vzletišču, ki je bilo Emberger Alm. Na kratko smo poklepetali, kmalu pa je bil že znan task in smo morali kar pohiteti (štart v zraku 12:15). Vremenska situacija je bila malo neugodna, kar pa organizatorja ni preveč skrbelo. Zastavi nam 70 km task, malo lokalnega grebena, preskok na drugo stran doline in zaključek v sosednji dolini.
Termika v štartnem cilindru je bila šibka in meni osebno ni uspelo priti do baze, ki je bila okoli 3000 m. Misty se je prebil na 2600 m, jaz na 2500 m, ostali okoli 2000 m. Vseeno smo se zapodili proti prvi obratni točki, kamor smo kar dobro prodirali, kljub severniku na višini. Sama obratna točka je bila neugodno izbrana, saj nas je tam konkretno premetaval ojačan SZ. V zadnjem kilometru pred točko me je požrlo za 500 m. Lara ki je bila na začetku precej nizka me je prehitela. Povratek je bil v začetku zelo turbulenten, nadaljevanje pa normalno, za tiste, ki so se držali visoko. Kumulusi so počasi popolnoma pokrili nebo in dviganja so ugasnila. Vedel sem, da bo v takih razmerah težavno prečkati dolino, zato sem šel malo iz poti, da bi si nabral čim več višine. Pobral sem do 3000 m, na drugo obratno sem tako prišel s solidnimi 2800 m. Kljub iskanju dobre linije dodatnih dviganj nisem našel in prišel do tretje (zadnje) obratne točke na drugi strani doline z ubogimi 1600 m. Vsi smo bili nizki in curili, zato sem se pač podal v smeri cilja (26 km stran). Na 1000 m sem že gledal pristanke (dolina ima nadmorsko višino okoli 600 m). Med tem se še nižje pripelje Lara in kmalu pristane. Tudi Peter, Robi in Nejc niso prišli dlje. Nekaj rezerve sem še imel, zato sem se vseeno še malo potrudil pobrati. Imel sem družbo še dveh Zenotov, s katerima smo si en drugemu vlivali optimizem. Termike praktično ni bilo, prav tako ne vetra, zato je bil na nek čuden način to najlepši del poleta. Pomirjevalno. Premikali smo se po centimetrih (tako v višino kot proti cilju). Nato pa se je zrak počasi začel prebujati. Pojačala je termika, z njo pa tudi veter. Okoli 12 km do cilja sem pobral na 2200 m in navdušeno pritisnil v final glide. Veter je bil na tej točki zelo močan, ampak imel sem družbo še treh padalcev z istim ciljem. Malo mi je bilo neprijetno ob misli na prečkanje grebena ob takem vetru, zato sem jih pustil pred sabo. Sledilo je tiščanje in stiskanje zob. Izgledalo je, kot da nam ne bo uspelo, vsaj ne brez večjih težav. Prihajanje v rotor, pomanjkanje pristankov in nenazadnje tudi utrujenost so me privedli v odločitev, da raje odneham. Dva sta še vztrajala, en se je obrnil (popravljat višino?), jaz pa kar naravnost v dolino. Za nekaj dodatnih točk se mi ni zdelo vredno tveganja. Medtem je na pristanku v cilju že divje pihalo, kot je vmes poročal edini Slovenec v cilju, Misty. Tudi sam sem v dolini pristal skoraj v rikverc, do cilja mi je zmanjkalo 10 km. 20 minut za mano je na praktično istem mestu pristal tudi Miha, ki je v B klasi dosegel odlično 3. mesto.
Task 2
Piše: Lara Leban
Nenaspana se skobacam iz šotora v vetrovno in oblačno nedeljsko jutro. Dan ne zgleda ravno obetavno. Pozajtrkujemo oz. se nabašemo, ker je to do večera najverjetneje edini obrok, nato pa že v kombije in proti Greifenburgu. Štart je še v bazi, tako da se nikamor ne mudi. Počasi se baza začne dvigati, ampak je še vedno dokaj nizka in spet je precej vetra. Štart v zraku je ob 12.45, tako da imamo, za razliko od včeraj, vsaj čas da se v miru pripravimo in dovolj zgodaj štartamo. Nekaj časa se svaljkam pod nizko bazo sem in tja, potem se pa raje pomaknem na rob cilindra in tam vzdržujem višino, ki pa ni ravno zavidljiva. Ko napoči čas, se zapodimo proti zahodu do 6km oddaljene točke. Na srečo je tokrat bližje kot včeraj, ker si res nisem želela še enega treninga zahtevnega aktivnega letenja nad električnimi žicami. Tja še nekako gre, saj gremo z vetrom, čeprav sem vedno le bolj nizka, ko pa obrnem točko, se začne kalvarija. Kako s kilavo višino preriniti nazaj v ta veter? Edina možnost je bila, da se tiščim v hrib in če se le da, ne premaknem noge iz pospeševalnika. Tisti, ki so se pustili odnesti stran od hriba, so bili že na poti na pristanek in ni jih bilo malo… Ob hribu so bila dviganja, ampak vsakič, ko sem poskušala zavrteti, me je pljunilo ven. Prerinila sem se na drugo stran hriba, ker bi tam, po vseh dosedanjih izkušnjah, morala najti rešilno bilko. In sem jo. Grd, ozek, močan, razbit steber, ki me je ponesel do vrha. Ufff, močno se mi je oddahnilo. Dirkanje ni prišlo več v poštev, saj sem ostala daleč zadaj, zato sem preklopila na xc mode in se začela prebijati proti naslednji obratni točki. Tokrat proti vzhodu, mimo štarta, do Stagora, dooolgih 15 km. Baza je še vedno nizka in velik del je v senci. Poskušam se držati čim višje in delati preskoke po grapah, da pridem čim bližje vrhov. Spredaj ne zgleda ravno obetavno. Čez hrib, kjer so bili modelarji z aviončki, je šlo za mišjo dlako. Skoraj bi z sedežem podrsala po pobočju, ampak se je izplačalo, ker tisti ki so šli spredaj, so bili zelo nizki. Sicer so povrtavali neko revščino, ampak ni bilo zadosti. Sumljivo mi je bilo, glede na to da sem bila precej zadaj, da se še nihče ne vrača. Zdaj bi se že morali. To je bil jasen znak, da me čaka še nekaj garanja. Nadaljevala sem s svojo taktiko, obrnila 2. obratno točko in se začela vračati nazaj proti štartu, ker je bila 3. obratna en vrh naprej. Videla sem malo gručico, ki se je pobirala v grapi, v senci in sem se brez pomisleka napotila tja. Zavrtela do baze in brez problema prišla do tretje obratne. Oni so se pa zapeljali čez dolino, do zadnje obratne, ki je bila most na Weissensee. In ni jim uspelo priti čez greben. Ojej. Iz tretje obratne sem se kar direkt odpeljala proti zadnji obratni, kar bo bo, tudi če nimam neke višine. Cel dan je bil greben na drugi strani v soncu, kar me je navdajalo z upanjem. Zdaj, ko sem letela proti njemu, je bil pa v senci in to že nekaj časa. Super. Plan b. Desno od njega in del doline je še v soncu, bom že nekaj našla. Pred mano sem videla enzota, ki mu je uspelo nekaj najti in se je pobiral,ampak je imel večjo zalogo višine kot jaz. Vseeno se odpravim tja, nizka sem in vse je raztrgano, tako da se mučim in mučim, ampak vseeno pridobivam dragocene metre. Ni pa nič pametnega, zato se začnem pomikati proti grebenu, v smeri roza črte na oudiju. Pi pi pi pi pi, zvok odrešitve. Od zadnje obratne in potem do cilja je bil samo še pi pi, tako da sem prišla visoko nad pristanek. Na ESS sem bila 14. In jaz sem mislila, da mi gre slabo…
Prva tekma
Piše: Miha Vovk
Zgodaj v jutru v Šenčurju poberem Petra in odbrziva proti Avstriji. Cilj Seeboden kjer bo potekal Alpe Adria Cup 2018. Ker prideva kar zgodaj, se najprej namestiva v kamp, kjer sta že zbrana Dule ter Robi, pridružita pa se nam še Nejc in Lara. Ob dogovorjeni uri se vsi skupaj odpravimo na brifing par sto metrov proč, kjer nas obvestijo da bomo danes leteli nad Greifenburgom, odhod tja pa je že čez 5-10 minut. Odhitimo po opremo, natočimo balast in se po hitrem postopku vrnemo na zbirno mesto ter posedemo po kombijih.
Cca. 30 minut vožnje in že smo na štartu vreme pa kljub severnem vetru izgleda bomba. Očitno so v visoke baze prepričani tudi organizatorji, ki hitro sestavijo 71km disciplino, odprejo štart ter določijo čas štarta dirke v zraku. Le-ta je čez 40 minut, kar se nam zdi kar malce prehitro. Ker je zame to prva tekma, sem čisto brez ideje kako naj vse skupaj poteka, malce se lovim z inštrumentom in vnašanjem taska, a vse skupaj na koncu kar nekako rata.
Ko smo pripravljeni za vzlet je do odprtja štarta v zraku samo še cca. 20 minut, tako da se vsi skupaj zapodimo proti prvemu stebru. Duletu še nekako rata pobrati, ostali pa malce zamudimo interval in ko se dirka začne, sem komaj v višini štarta. Kljub temu se moja skupina odloči za nadaljevanje proti prvi obratni točki. V redu napredujemo in kmalu poberemo na nekako varnih 2700m ter se proti točki bojujemo s kar nekaj vetra. Tik pred točko pa očitno prva past, sedlo preko katerega piha sever, cilinder točke pa je na drugi strani. Dobim dober steber a me ta odnese stran od točke, tako da moram potem zopet nadaljevati boj v veter in točko posledično poberem v lee-sideu, bočno od sedla. Vseeno rata, razrukano ni preveč, višine pa imam kar nekaj, tako da samo z vetrom oddrvim nazaj mimo štarta proti drugi obratni točki. Vmes nizko pod sabo srečam kar velik del tekmovalcev, ki se bojujejo z vetrom proti prvi obratni točki in sem prav vesel, da sem jaz s tem že opravil. Očitno drži, da ko si enkrat nizek in padeš v dolinski veter, je iz tega navzgor zares težko pobrati. Drugo točko poberem brez problema in se z, po mojem mnenju, dovolj višine zapodim čez dolino direktno na tretjo obratno točko. Vmes uvidim, da odločitev ni najbolj pametna, a vseeno vztrajam, saj bi povratek nazaj na greben zagotovo izgubil. Na tretji obratni točki opazim vsaj pet do deset ostalih tekmovalcev, ki vztrajajo ob njej nizko na grebenu. Tudi sam točko obrnem na enaki višini kot oni in se priključim životarjenju na 1400m. Vseeno po 15 minutah »nulc« nekako najdemo steber, ki nas odpelje malo čez 2000m, od tam pa samo skočimo na očiten greben na poti proti cilju. Tam nas skatapultira na 3300m in inštrument izračuna da pridem čez 10km oddaljen greben, višino pa imam za njim še 750m nad ciljem. Krenem bolj ali manj direktno na točko, a se mi pred preskokom grebena zazdi, da je nižje vetra res veliko in da ne bom prišel čez, čeprav inštrument pravi drugače. Obrnem pravokotno proti grebenu, ob katerem letim, in naletim na nenormalno veliko vetra. Vztrajam še par minut nizko, a v veter se premikam celih 5km/h, tako da se odločim, da iz te moke ne bo kruha in poiščem primeren pristanek ob cesti kjer me bodo lažje pobrali. Postavim se nad njega in ko pogledam dol, vidim, koliko je pri tleh v resnici vetra. Brez gasa letim ritenjsko in le z njim lahko vertikalno pristanem na zastavljen pristanek. Po štirih urah letenja mi tako do cilja zmanjka cca. 12km. Malo razočaran pokličem retrieval, ki me pobere v 10 minutah in kmalu smo nazaj v kampu.
Izvem, da je v cilju ta dan 29 tekmovalcev in kar malo sem potolažen s svojim 32 mestom. Ok, za prvič ni slabo J Spijemo zasluženo pivo, ter se odpravimo proti plaži, kjer nas pričaka super voda ter Dule s SUPi, kar izkoristimo za zabavo do noči. Vmes predebatiramo, kako je komu šlo, predvsem pa kje je kdo naredil kako napako, kar je super šola za naprej.
Naslednji dan nas pričaka oblačno vreme, nizka baza in ko se ob kavi ravno pogovarjamo, da danes mogoče celo ne bo letenja, nas na realna tla postavi Timotej, ki nas obvesti, da ura brifinga na organizatorjevi internetni strani ni prava in da v bistvu nanj že konkretno zamujamo. Zopet na brzino spakiramo in že smo pri kombijih ki nas spet peljejo na Greifenburg. Celoten brifing smo tako zaradi neorganiziranosti zamudili. Nič zato, kombije vsi ujamemo in že smo na istem štartu kot včeraj. Baza je ta dan nizka, komaj kakih 200m nad štartom. Zastavijo nam 50km zigzag disciplino, štart pa tokrat odprejo malo kaseneje, tako da imamo dovolj časa, da se vsi spravimo v zrak ter na dobro pozicijo pred štartom. Sam se malo obotavljam, še pihati je začelo s strani, tako da štartam za vsemi našimi, cca. 20 minut pred štartom dirke. Vseeno takoj najdem steber in že sem pod bazo, kjer je treba držati višino. Steber dela in še s približno 50 preostalimi tekmovalci se v širokem krogu držimo na dobri višini ter čakamo na začetek starta. Le tega malo zamudim, ker se ob bazi zapeljem malo ven in štartam v zadni polovici dirkačev, a z dobro višino.
Prva obratna točka je tokrat postavljena malo bližje, tako da jo brez problema poberem in se odpravim proti drugi, ki je ista kot včeraj. Kljub temu, da špuro poznam, se vseeno držim malo zadaj, kjer letita skupaj še en Explorer in Phantom, ki sta včeraj edina od B klase prišla v cilj. V upanju, da lokalca poznata sceno, se jima priključim in par kilometrov odletimo skupaj. Ker pa letita dokaj počasi ter pobirata šibke stebre, se kmalu odločim, da raje tvegam po svoje, saj mi njuno letenje nekako ne paše. Oddrvim naprej, vmes dobro poberem ter pri preskoku ozke doline pred drugo obratno točko naletim na super razmere. Pohodim gas in se s 62km/h kot po olju ter s fineso 15 odpeljem in obrnem drugo točko. Malo poberem v senci ter se obrnem nazaj proti štartu, kjer nas čaka tretja obratna točka. Tu se zopet znajdem nizko in v kar precej vetra zopet vztrajam pol ure, preden mi uspe nabrati dovolj višine, da sploh lahko obrnem točko. Naberem še malo ter se za dvema XCRacerjema zaženem čez dolino proti zadnji točki. Onadva vmes dobita nekakšne nulce, meni pa vario kaže samo strašna propadanja. Minus štiri, minus pet, minus sedem… Probam vztrajati, a se ne izide in odločim se za uradni pristanek. Kmalu za mano sta tudi XCRacerja na tleh in tudi njima ne uspe priklopiti grebena na drugi strani doline ter obrniti točke. Istočano v cilj prispe še Dule, ki task suvereno odpelje, 40 minut za nama pa v cilj prispe še Lara, ki kot edina ženska predstavnica uspešno zaključi dnevni task. Odpravimo se nazaj proti kampu ter uradnim prostorom dirke, oddamo tracke ter počakamo na razglasitev.
Sledi kar nekako presenečenje saj imajo Avstrici posebej razglasitev za B kategorijo padal, kjer se znajdem na skupnem drugem mestu, overall pa enaintridesetem. Očitno le nisem letel čisto zanič, pa čeprav je bila to moja prva tekma in po pričevanju ostalih kar zahtevna.
Če povzamem vse skupaj, je bilo tekmovanje zame super izkušnja, naučil sem se marsikaj, spoznal sem nove terene, predvsem pa se imel res fajn v super družbi. Hvala vsem sodelujočim za pomoč ter predajo znanja in informacij. Priporočam!
