Ker imam kar nekaj za povedati o včerajšnjem dnevu, me je Jurij prosil če danes napišem report jaz. Evo, za nami je peta dirka na svetovnem pokalu v Sopotu. Po toliko dneh smo že padli v lep ritem – zjutraj zajtrk, potem si spakiramo stvari in se nalagamo ob 9:30 v kombi za transport na štart. Do tukaj vse kot prejšnje dni…
Na vzletišče se vozimo s staro sedežnico, ki nima nobene zavore, in z kar lepo hitrostjo pride do potnikov, kjer dva uslužbenca sedežnice umirjata sedež, da se piloti s padali lahko usedemo nanj. Pri meni je šlo nekaj narobe, in sem po nekaj metrih odskočil, padalo pa je ostalo samo na sedežnici, nezavarovano. Na moje začudenje sedežnice niso ustavili (kot je bila navada ob takih primerih) in vkrcal sem se na naslednji sedež in opazoval padalo pred seboj. Najprej me je še precej skrbelo, da bo padlo dol, saj ob stebrih, kjer gre zajla preko rolerjev sedež precej zatrese. Ampak je izgledalo da bo ok. Za vsak slučaj sem si pripravil telefon – vključil GPS in pripravil kamero. In res, pri stebru 22 (slika) rukzak zgrmi v globino. Na praktično najbolj nedostopnem delu. FAK! Ne me je*****. Takoj vzamem telefon in pošljem lokacijo padca na Whatsapp PWC skupino in naredim fotografijo lokacije, za lažje iskanje/reševanje.
Ko prispem na vrh, je v bližini meet director, kateremu razložim situacijo in gorska reševalna takoj začne z reševalno akcijo…
Briefing se začne čez 5 min in vse bolj je jasno, da padala ne bom dobil pravočasno, saj se pri 119 km disciplini mudi v zrak. V tem trenutku mi Rok Dolinšek širokosrčno ponudi za letenje svojo opremo. Pri meet directorju preverim, če lahko letim s sposojeno opremo in dobim dovoljenje. Tako se z Rokom začneva pripravljati, saj še nisem letel z Exoceat sedežem. Vse skupaj se mi zdi kot nočna mora, ampak poizkušam potisniti negativne misli na stran…
Do odprtja starta je še dobrih 30 min, ko se spravim v zrak. Položaj v sedežu in geometrija sta popolnoma druga kot sem ju navajen na mojem X-Rated7, pod mi je malo predolg, prav tako so komande malo daljše kot na mojem padalu. Gas je bolj trd in občutek imam da ga potiskam navzdol, ne naprej – posledica predolgega poda. Tako da rabim nekaj minut da se privadim na vse skupaj. Tisti, ki so startali prvi, so uspeli naviti ob oblaku in so kakšnih 200 do 300 m višje, cca 2 km oddaljeni od štartnega cilindra. Ker sam ne morem splezati višje, na vznožju hriba kjer je tudi štartni cilinder pa se delajo meglice, se odločim da minuto in pol pred štartom potegnem tja in poizkusim nabrati optimalno odletno višino tam. Poteza se mi obrestuje in visoka skupina se mi približa na približno moji višini, ko startamo. Vseh 120 pilotov se zažene nazaj v hribe, jaz pa se edini odločim nadaljevati nad vznožjem hriba, kjer sem malo prej dobil 3 m dviganje. Greben ne deluje dobro, piha celo malo preko, tako da skupina na hribu, ki je malenkost za mano, ne pridobiva. Pred mano se naredijo ene fecke in pod njimi dobim lepo 3 m/s dviganje, ki ga za veseljem pokoristim in dobim višino da priklopim naslednji greben. Ker sem peljal bolj ravno linijo, sem tudi kradel skupini leading točke. Po približno 20 km se združim s skupino in se skupaj spravimo čez prelaz v naslednjo dolino. Ker sem prišel na prelaz malo nižji od ostalih, padem iz prvega na cca. 30 mesto, ampak mi piloti pred mano lepo markirajo stebre, kar z veseljem izkoristim in se s floatanjem, kjer samo letim naravnost skozi stebre in iščem zone dviganja, spravim nazaj med vodilne. Tako smo nekje na 2/3 poti do prve točke v ospredju Jurij, Molek in jaz. Jaz letim malo počasneje in se držim visoko pod bazami. Skupina me priključi pri prvi obratni točki in sledi pot nazaj proti Sopotu v veter. Napredujemo ok, nakar naletimo na zlivanje vetra s pobočja in nekatere kar lepo splakne v dolino, med njimi je bil tudi Marly. Na obronkih poberemo in tam se zgodi obrat, kjer prva skupina z Yassenom na čelu nadaljuje proti prelazu, kjer zliva s hriba, naša skupina pa potegne desno na južno stran prelaza in visoko surfamo baze levo-desno in se zadržujemo kolikor se da visoko. Tako brez vrtenja odletimo nadaljnih 20 km, kjer se z Jurijem in Marlijem ponovno znajdem v vodstvu, le da sta onadva malo nižja. Za preskok do kumulustrade na grebenu do Sopota je potrebno še eno dobro dviganje in vanj se dobesedno zaletim, vario piska preko 7 m/s. Juhuhu. Tako potem ostane še samo tiščanje polnega plina do cilja, kjer pa vidim da moram še malo izpilit tehniko, saj mi kljub polnemu gasu 9 pilotov uide naprej in lahko samo nemo opazujem kako mi zmaga polzi skozi prste.
Prvi se v cilj pripelje Ghleb, za njim pa kar Marly in potem še Jurij. Sam pridem v cilj 3 min kot 10. ampak ker sem pobral vse leading točke tega dneva končam dan na 4. mestu. Jurij je bil drugi, Marly 5. Molek, Suša in Gaberšek so imeli malo smole s tistim zlivanjem z grebena pred prelazom in pridejo v cilj par minut kasneje.
Še enkrat bi se rad zahvalil Roku, da mi je posodil svojo opremo. Fina roba, dobro leti 🙂
