Alpen cup je skupno tekmovanje štirih evropskih držav – Slovenije, Avstrije, Italije in Nemčije – v hitrostnih preletih z jadralnimi padali. Tokrat je bila za organizacijo na vrsti Italija. Tekmo so speljali v Gemoni, kjer je lansko lepo potekal tudi svetovni pokal. Tokrat je mene doletela čast, da napišem report o tekmi, kajti imamo pravilo, da najbolje uvrščeni napiše, kaj se je dogajalo na tekmi.
Pa pojdimo na začetek, vremenska napoved ni bila ravno obetavna, zato smo se v Gemono odpravili kar v treh etapah. V sredo se odpravijo Jurij, Jošt, Miha in tehnična pomoč Simon. Jaz sem bil z mladinsko ekipo in ostalimi ves čas v stiku, da bi se pravi čas odpravili na pot. Informacije smo prejemali tudi od ekipe iz Gemone ter si glede na vremensko napoved izračunali, da moramo iz Ljubljane štartati v četrtek ob 9:59 :). Med potjo so nam sporočili, da kombiji odpeljejo na štart točno ob 12:30, nam pa navigacija kaže, da bomo v office prispeli 12:26. In res….bili smo točni, kot vedno :).
Nafilamo zadnji kombi in odrinemo na štart, kjer nas sonce lepo greje – na žalost le kratek čas. Oblak se zasidra na štartu in po nekaj urnem čakanju se še kar noče umakniti. Organizator je bil tako prisiljen sprejeti odločitev, da tekme ni mogoče varno izpeljati. Izbirali smo med prevozom s kombijem v dolino in hojo po hribu navzdol do mesta iz katerega se je dalo varno odleteti. Ker smo bili lačni letenja, se poženemo malo nižje, kar pa je na koncu zneslo kar 400 višinskih metrov nižje in to z opremo, težjo od 20kg. Štartamo v brezveterju in na hitro malo zaokrožimo nad Gemono, za kaj več pa je bilo že prepozno. V kampu si pripravimo večerjo, nato pa je prišla še tretja runda slovenskih pilotov, kajti za petek je vremenska napoved kazala na odličen dan. Malo podebatiramo in se podružimo z ostalimi tekmovalci. Mladinci se spoznajo z akro velemojstrom Palom Takatsem in z njim zastavijo tudi en skupen projekt (tudi o tem bomo poročali, ampak kasneje).
V petek zjutraj nas ni pričakalo sonce ampak oblaki, zato nas organizator pelje na štart Meduno, ki je malo bolj zahodno od Gemone. Vreme se sestavi in postavijo nam 60km dolgo disciplino proti Gemoni. Na štartu se o tasku posvetujemo s piloti, ki so tukaj že leteli, in določimo smernice kako bomo odpeljali tekmo. V zraku se razmere spremenijo – ravnina je posejana z oblaki, ki pa žal niso ravno visoko. Štartni marker malo zamudim (kot, že celo sezono), ampak zaradi nizke baze vsi letimo bolj počasi in previdno z višino. Ker je bilo pri tleh opaziti veliko vetra in baze niso bile ravno visoke, smo leteli v skupinah. Jože, Dušan O., Bojan in jaz smo se večji del dirke držali iste skupine in nam je šlo zelo dobro. Na najbolj vzhodni točki sem se odločil, da zapustim skupino in nadaljujem po bolj idelani liniji, ki pa je bila bolj rizična. Takoj v naslednjem dviganju je skupina to opazila in se mi pridružila, vendar par metrov nižje. Le nekaj pilotov je uspelo priklopiti na pravi višini in skupaj z mano nadaljevati proti naslednji točki. Malo je bilo potrebno še popravili višino in gasa proti cilju. V cilj prispemo z ravno zadostno višino. Zatem se je veter še nekoliko ojačal in skupino za nami je šibko dviganje odnašalo stran od cilja. Na koncu je v cilj priletelo le 11 tekmovalcev (od tega smo 4je leteli Flow Spectra). Na žalost sem bil edini Slovenec v cilju in to na odličnem 7.mestu. Zvečer nam organizator pripravi odlično pogostitev.
Napoved za soboto se je popravila in kazalo je, da imamo šanse še za en tekmovalni dan. Ko se zjutraj zbudimo ni bilo več obetavno in kmalu se tudi organizator odloči, da konča tekmovanje. Po podelitvi nas počasti še s pašto. Domov se odpravimo čez Trbiž. Jaz lepo počivam, mladinci pa se na hitro zmenijo, da je bilo premalo letenja in da si eno tekmo naredijo še na Perotu 🙂 No pa so šli še malo letet :).
Lp
MistyDule
