Jurij Vidic

Nov

2019

Skoči kot Jesse Owens

Piše Jurij Vidic:

Pozdravljeni ljubitelji jadralnega padalstva.

Vem, da ste že obupali nad našim reportom iz Argentine. Ker pa se želimo vrniti domov v miru in ne poslušati očitke kako smo leni kot »fuksi«, sem se naposled le odločil, da vsaj na kratko strnim naša doživetja na potovanju po Argentini.

Dolgo načrtovana pot, na katero smo se podali Marly, Tomaž, Toni ( Lovrec) in jaz, se nam ni pričela ravno po naših željah. Zakompliciralo se nam je že na letališču v Rimu. Ko smo že sedeli v avionu in se peljali po pisti nam je pilot nenadoma sporoči, da se mu je na armaturi prižgala rdeča varnostna lučka, ki označuje delovanje hidravličnega sistema. Sledilo je 2 urno čakanje in naposled izkrcavanje in sprehod do letališkega hotela Hilton, kjer so nas nastanili do naslednjega dne. Po 26 h čakanja v hotelu ( vmes sta šla Tomaž in Toni na nepozaben deževni izlet v Rim), smo naposled le vzleteli proti Buenos Airesu.

V glavnem mestu Argentine na letališču prevzamemo našo Toyoto, ki nam bo služila vseh 17 dni našega potovanja in se nastanimo v hotelu. Zvečer krenemo ogledat si znameniti stadion Boce Juniors in okolico. Večer seveda zaključimo z večerjo in obveznimi pravimi Argentinskimi steaki! Naslednje jutro krenemo z našo Toyoto proti Iguazu falls, vendar se na poti zaradi slabe vremenske napovedi premislimo in odvijemo priti vasici La Cumbra. Prespimo in se naslednje jutro odpravimo na lokalni start, kjer Marly na veliko začudenjem sreča svojega starega padalskega prijatelja Andy Hedigerja. Toni in Tomaž sta že pripravljena za štart in ravno ko Tomaž starta ponagaja Chupacabra in ga zabriše pod start. Kot dobra timska prijatelja mu z Marlyem brž priskočiva na pomoč. Ko prideva do njega, se ustaviva, da se organiziramo na kakšen način bomo sneli padalo iz trničevega grmičevja. Mary še nekaj snema z GoPro, ko pogleda proti nogam. Zgroženo opazi, da je skoraj stopil na čisto pravo klopotačo. Zatuli in odskoči. Njegov skok bi mu zavidal še znameniti večkratni olimpijski zmagovalec Jesse Owens. Neverjetno je, da ga ni pičila, saj je stal ob njej vsaj pol minute. Poleg kače je, ne vem kako se je to znašlo tam, ležala aluminijasta podobca Jezusa na križu. Ali je bilo to božje znamenje ali zaščita sicer ne vem, dejstvo pa je, da je našega Markota nekaj obvarovalo najhujšega! Kakšno je bilo nadaljno vzdušje reševanje Tomažega padala ne rabim razlagati, podobco smo pa seveda vzeli s seboj!

Ko nam naposled le uspe brez nadaljnih zapletov prinesti padalo na štart opazimo, da nad nami letijo pravi pravcati kondorji. Mare jih poimenuje kar »leteča vrata«. Ime pove vse! Popokamo opremo, obiščemo še znameniti Andyjev Aero Club. Hangar poln avionov in drugih letalnih naprav v katerem ne manjkajo tudi Slovenski Pipistrelovi izdelki ( Andy je med drugim tudi dealer za tega Slovenskega proizvajalca v Argentini) nam zapusti močan vtis. Naposled se mu zahvalimo za voden ogled in krenemo proti Tukumanu, kjer nas v prihodnjih dneh čaka zadnja PWC tekma v letu 2019.

Več o tem pa napišemo v prihodnjih dneh!

AirJurij

Okt

2019

Prve ne pozabiš nikoli

Iz dimikov se že kadi, v zraku se okuša vonj po kurjenju lesa ter kmalu bo zapadla tudi prva snežinka, zato je bil že skrajni čas, da se je v soboto, 5. oktobra začela Parasnežinka. Parasnežinka je tekmovanje v preletih, ki nam z letenjem v dobri družbi krajša še tako kratke mrzle jesenske in zimske dni. Task je sestavljen tako, da imajo tekmovalci do EN C padala malo krajši task, kot tisti z višjo klaso. To dela tekmo še toliko bolj zanimivo, tudi za nove tekmovalce, saj se tako leti bolj skupaj, skozi celoten task.

Na prvem tasku se nas je kljub povprečni napovedi na štartu Kovka zbralo 21. Na briefingu je bilo opaziti kar nekaj novih tekmovalcev, kar je super novica za razvoj tekmovalnega športa v preletih. Dušan nam je glede na vreme sestavil primeren task, ki nas je peljal dvakrat od štarta do predmeje, nato proti koncu Nanosa (Jeronimo) in v cilj na uradnem pristanku pri Anji. Po vzletu smo vsi hitro nabrali višino nad štart, kaj dosti višje pa ni šlo, saj je bila baza na cca 1.100m. Do prve obratne točke pri predmeji je lepo držalo, na poti proti štartu pa smo imeli še obratno točko malo ven iz grebena, kjer se so začele delati prve razlike, saj pod grebenom ni tako lepo držalo. Ko smo ponovno leteli do Predmeje, sem tudi sam imel malo težav, ker sem prišel pod greben in sem moral že pred obratno točno obrniti nazaj, kjer je bilo malo sonca in nabrati višino. Takrat so mi prvi tekmovalci tudi ušli naprej in jih nisem več videl. Od tam naprej mi je bilo jasno, da je to postala igra lovlenja sonca, saj se je dalo nabrati višino le ko se je pokazalo sonce, čeprav le za par minut. Ker na grebenu Nanosa nisem srečal tekmovalcev pred mano, mi je bilo jasno, da so že pristali pred zadnjo obratno točko. Po grebenu Nanosa sem tako skakal za soncem ter ohranjal višino na grebenu in tako obrnil zadnjo obratno točko proti koncu Nanosa. Ko mi je Oudie pokazal, da sem imam dovolj višine, sem kot edini tekmovalec priletel v cilj, kar je bila tudi moja prva zmaga na tasku

Se vidimo naslednjič v čim večjem številu, saj več kot nas, je bolj se mamo fajn!

REZULTATI

Slike: Parasnežinka

Okt

2019

Moto XC v Pakistanu

Zadnje pismo Marlija in Stojca iz Pakistana. Letela zihr nista, sta šla pa vseeno na XC. Kako?

Dragi prijatelji,

Še zadnjič se vam oglašam iz Pakistana. Jutri ob 07 h krenemo na cca 18 urno potovanje nazaj proti Islamabadu, od koder preko Istanbula v sredo zvečer priletiva na Brnik. Po predvidevanjih je tudi današnji dan slab za letenje. Še eden v nizu osmih. Z razliko od prejšnjih dni, ko se je vsaj odprlo za par ur, je danes popolnoma oblačno, kalmično – tudi listek se ne premakne. Nekateri so šli pogledat ledenik, nekateri raziskovati z motorčki, nekaj jih je šlo na štart, da se vržejo dol, jaz pa sem se odločil za integracijo s posteljo in javljanje. Do pasu pokrit z mehko kašmirsko dekco, z močno dvignjenim vzglavjem, z računalnkom na popku, s pogledom skozi odprto terasno okno na zasneženo hribovje, s priprtimi očmi blaženo zrem v prazno… Občasno me kakšen šum le toliko predrami, da dodam kakšen stavek, drugače pa se z vso strastjo prepuščam malodušju. Eemmmhhhhhh.

Še zdaleč pa ni bilo vseskozi tako. S Stojcem sva bila prejšnje dni precej aktivna. Ne letalno, ampak turistično – avanturistično. Kot že omenjeno sva v dolini Hoper naskočila za tukajšnje razmere srednje velik ledenik Bualtar, ki ob neprestanem pokanju, mletju in donenju vsak dan zdrsne proti dolini za okoli 7cm. S taljenjem ustvarja Nagar river, ki se pod nami (Karimabad) izliva v Hunza river, ta napaja Gilgit river in ta konča v Indusu (Ind)…

3.10. sva s cestnima rent-a Hondicama 125 ccm napadla dolino, ki se zažira v pogorje Rakaposhija, Le ta se lepo vidi z našega hotela, ki je na nasprotnem bregu glavne doline Hunza. Težko verjeti, ampak tista dva razsutka sta neverjetno dobro kljubovala vsem brutalnostim in torturam, ki sta jih bila deležna. Tri ure in pol mučenja, po več kot 1000 opravljenih metrih višinske razlike po slabih poteh, kozjih stezicah, kamenju, skalah, prahu, rinjenju in crkovanju,… , pa sta na končnih 3200 m še vedno lepo predla. Tudi Stojc se je po već kot 35 letni moto pavzi, ko je še zadnjič ožemal svoj APN 4 in strašil po ljubljanskih ulicah, ves prepoten izvrstno in hrabro kosal z izzivom. Le njegove popolnoma bledične rokice , ki jih je bilo videti ob uporabi fotoaparata, so napovedovale… Tisti, ki vozite off road veste kako čvrsto ga je Stojan moral vižati po brezpotjih in kako jeklen je moral biti njegov prijem… Jasno, naslednji dan sva zaradi objektivnih razlogov odpovedala novo pustolovščino, saj je imel Stojan velike probleme celo pri prehranjevanju.

Po dnevu počitka pa je bil, kljub še vedno prisotnim bolečinam že neomajen pri izvedbi novega, tokrat cestnega potovanje. Seveda ponovno s Hondicama. V smeri proti Kitajski sva skozi 5 tunelov pribrzela v upper Hunzo, nadaljevala do naselja in ledenika Passu in se čez slabih 10km obrnila, saj nama je počasi začelo zmanjkovati časa za povratek. 90 prevoženih kilometrov. Skoraj 6 ur kruzanja in fotkanja po nori pokrajini.

Več kot super za uverturo v današnji dan. Zgleda pa, da se je tekom zadnjih dni vseeno nabralo in še celo mene – vajenemu podobnih položajev – že vse boli. Zato zaključujem, da opravim, kar je še za opravit. Razpredanja in pametovanja o samih pogojih, razmerah, varnosti-nevarnosti in zmožnostih letenja,… , v teh krajih pa dragi prjatlčki, prelagam na v živo.

Stojc dodaja: tako je. Zdej pa že pošli enkrat.

Do skorajšnjega videnja doma vas s Stojanom lepo pozdravljava. Pošljiii, pošljii, …

Mare

pošljiii, pošljiiii. Okej noooo…

Jurij Vidic

Skoči kot Jesse Owens

Prve ne pozabiš nikoli

Moto XC v Pakistanu

Svetovna lestvica

Tekmovanja

Zadnji reporti

Arhiv